Uncommon Fruits

»Zemlja je bila takrat drugačna,« je ponovno spregovoril kamen in začel obujati spomine na čas pred več kot 4 milijardami let, čas, ki se ga spominjajo le redki srečneži. »Povej nam še enkrat tisto zgodbo,« so zavpili kamenčki. »Obzorje je bilo prekrito z megleno mešanico rdeče in oranžne barve, saj je bila zgodnja atmosfera polna metana, ogljikovega dioksida, dušika in vodnih hlapov. Raztopljeno železo v oceanih je poplesavalo s sončno svetlobo in povzročalo skrivnosten zelenkast odtenek svetovnih voda. Na kopnem je prevladovala temna barva in nenehni vulkanski izbruhi so proizvajali debelo plast sivega smoga,« je z nostalgičnim tonom vzkliknil stari kamen, kot da bi si želel priklicati nazaj tiste čase, ko kisik še ni prevladoval v zemeljskem ozračju in ko je bilo življenje, kot ga poznamo danes, še nepredstavljivo. »In potem — Dogodek.« Kamenčkom je zastal dih, čeprav je vsak izmed njih natančno vedel za Dogodek, t. i. dogodek velike oksigenacije. Drobni organizmi, imenovani cianobakterije oz. modrozelene cepljivke, prvi znanilci življenja, so šele pred približno 2,7 milijard let obvladali fotosintezo, zmožnost pretvarjanja sončne svetlobe v kemično energijo, ki je potrebna za spodbujanje njihovih dejavnosti, s proizvodnjo kisika kot stranskega proizvoda. »Kisik, ki so ga sproščale cianobakterije, se je vztrajno kopičil na velikih delih oceana in nasičil vodo s kisikom. Postopoma je nakopičeni kisik začel uhajati v ozračje, kjer je reagiral z metanom. Ko je ušlo več kisika, je bil metan sčasoma izpodrinjen in kisik je postal glavna sestavina ozračja,«¹ je kamen citiral neki članek biologa Kartika Aiyerja. Ko je železo začelo rjaveti v razmerju do novonastalega kisika, so vode najprej postale rdeče. Toplogredne pline je začel izpodrivati prosti kisik, kar je spodbudilo ohlajanje temperature ozračja. »Anaerobni prijatelji so se zastrupili z vsem sproščenim kisikom in svet se je spremenil v ledeno kroglo, ki je uničila večino življenja, celo cianobakterije,” je dodal kamen. Kisik pa je deloval kot farmakon: sprva kot strup, kasneje kot zdravilo. S pomočjo simbioznih partnerstev so cianobakterije ustvarile rastline in ustvarile pogoje za rastlinsko življenje, ki je začelo spominjati na tisto, ki ga poznamo danes. Vse to je omogočil kisik, ki ga zagotavljajo bitja, ki opravljajo fotosintezo. »Velika oksigenacija je bila njihova mojstrovina, darilo, ki je preoblikovalo svet in pripravilo temelje za veliko zgodbo življenja, ki je sledila.« Kamen se je ustavil, njegov starodavni spomin je odplaval nekam drugam. Obrnil se je k majhnim kamenčkom in na pamet navedel citat filozofa Emanuela Coccie: »In še danes se ljudje “hranijo s plinastimi izločki rastlin. Ne bi mogli živeti drugače kot s pomočjo življenja drugih.”«²

»Življenje rastline je omejeno na njeno navzven usmerjeno širitev, ki jo omejujejo zgolj okoljski pogoji: količina sončne svetlobe, vlažnost zemlje in podobno. V dialektični geometriji rastlina najde svojo shematično predstavitev v nedokončanosti črte, ki stremi k (slabi) neskončnosti, ne da bi se zaključila v krožni vrnitvi; rast rastlino obsodi na težnjo k zunanjosti, ne da bi vzpostavila kakršnokoli notranjost, lastnost, ki jo Hegel povezuje z dušo. [...] Ratlinska rast velja tudi za brezciljno, ker rastlinska duša ne doseže nobenih višjih zmožnosti razen neskončne prehrane in razmnoževanja. Ker je izvzeta iz logike sredstev in ciljev, lahko doseže dovršenost le z zunanjega vidika tistih, ki bodo vsilili svoje cilje na ta bistveno brezciljna živa bitja. [...] Takšna monstruozna rast in pretirano razmnoževanje, katerih možnosti, strico sensu, nikoli niso uresničene, sta bila za filozofe vedno neizrekljivo zastrašujoča. Na tak ali drugačen način so se ukvarjali z, na eni strani, vzpostavljanjem 'pravilnih mej' za željo, razum, življenje ali delovanje, in, na drugi strani, z vzpostavljanjem konceptualnih oblasti za varovanje teh mej pred morebitnimi kršitelji. Rastlinska 'neskončna rast navzven', njena popolna usmerjenost navzven, 'neskončne razdalje cvetličnega sveta [Unendliche Ferne der Blumenwelt]' in neskončna časovnost so izobčenje od osnovne naravnanosti filozofije k dovršenosti in popolnosti. Kadar metafizični filozof sploh govori o rastlinah, to počne z namenom, da bi ukrotil njihovo razmnoževanje in si prisvojil njihov čas, ga izmeril ter razglasil za pomanjkljivega v skladu s to mero, ki je človeku tuja.«

“Življenje je težnja, njeno bistvo pa je, da se razvija v obliki snopa, ki že zgolj s svojo rastjo odpira različne smeri, med katere razdeli svoj zagon. Prav to lahko opazujemo na sebi pri evoluciji posebne težnje, ki ji pravimo značaj. Vsakteri med nami, ki se ozre nazaj na svojo zgodovino, lahko ugotovi, da je njegova otroška osebnost, četudi je bila enotna, v sebi združevala različne osebe, ki so lahko skupaj obstajale, ker so se šele oblikovale: ta negotovost, polna obljub, je celo eden največjih mikov otroštva. Toda osebnosti, ki druga drugo prežemajo, se z leti prenehajo ujemati, in ker vsakdo med nami živi eno samo življenje, je prisiljen izbrati. V resnici kar naprej izbiramo, pa tudi kar naprej marsikaj opuščamo. Pot, po kateri hodimo v času, je posuta z ruševinami vsega, kar smo že začenjali biti, vsega, kar bi utegnili postati. Toda narave, ki ima na voljo neskončno število življenj, nič ne sili k takim žrtvam. Ohranja različne težnje, ki so se z rastjo razvejile. Z njimi ustvarja različne nize vrst, ki se ločeno razvijajo.”

V telesu rastline poteka počasna in neprekinjena tiha komunikacija: korenine zaznavajo težnost in vlago, prenašajo signale do listov, ki se raztezajo proti svetlobi, medtem ko rane, ki jih povzročijo škodljivci in druga bitja, sprožijo tvorbo zaščitnih snovi v oddaljenih tkivih. To bi lahko imenovali intra-komunikacija: ne izraz enotne volje, temveč usklajevanje mnogoterosti — celic, hormonov, električnih impulzov — ki sestavljajo razpršeno, decentralizirano inteligenco rastline.
Tudi med samimi rastlinami poteka komunikacija v tišini: skozi izločke korenin, preko glivnih mrež itd. Drevo, ki ga napadejo žuželke, na nevarnosti opozori svoje drevesne sosede; sadike prilagodijo rast, ko zaznajo bližino drugega. Odzivajo se. Medrastlinska inter-komunikacija se upira antropocentričnim predstavam dialoga. Gre za način uglašenosti, za odnosno zaznavanje, ki ga oblikujejo stik, kemija in čas. Rastline nas učijo, da komunikacija ni nujno izmenjava pomenov, temveč prej zmožnost afektirati in biti afektiran, oddajati signale brez nadvlade, se odzivati brez potrebe po pripoznanju. Gre za tiho so-prisotnost, ki jo zaznamuje resonanca in ne reprezentacija.