Uncommon Fruits

O ljudeh, ki vzbujajo željo v rastlinah, po Sv. Avguštinu: »V primeru dreves ima njihovo hranjenje in razmnoževanje določene podobnosti z zaznavanjem. Čeprav imajo drevesa in vse telesne stvari vzroke, ki so skriti v njihovi naravi, vseeno kažejo svoje oblike, ki dajejo podobo vidni zgradbi našega sveta, da jih zaznavajo naši čuti; in tako se zdi, da, četudi sama ne morejo vedeti, vendarle želijo biti spoznana.«¹


O rastlinah, ki vzbujajo željo v ljudeh, po Michaelu Pollanu: »Čebele in ljudje imajo vsak svoje kriterije izbire: simetrijo in sladkost v primeru čebel; hranilno vrednost v primeru človeka, ki jé krompir. Dejstvo, da se je eden od teh razvil do te mere, da lahko občasno zazna svoje želje, nima prav nobenega pomena za cvet ali krompir, ki sodeluje v tej ureditvi. Vse, kar zanima te rastline, je tisto, kar zanima vsako bitje na najbolj osnovni genetski ravni: narediti več svojih kopij. Z metodo poskusov in napak so te rastlinske vrste ugotovile, da je najboljši način za dosego tega vzbuditi živali – čebele ali ljudi, katerega od teh niti ni pomembno – da razširjajo njihove gene. Kako? Tako, da se igrajo z željo živali, zavestno ali nezavedno. Cvetovi in gomolji, ki jim to uspeva najučinkoviteje, so tisti, ki jim je dano, da se bodo najbolje množili. [...] Tistega majske popoldneva se mi je vrt nenadoma razkril v povsem novi luči, številni užitki, ki jih ponuja očesu, nosu in jeziku, pa niso več delovali tako nedolžno ali pasivno. Vse te rastline, ki sem jih vedno obravnaval kot predmete svoje želje, so bile pravzaprav, tako sem spoznal, tudi subjekti, ki so delovali name, da sem počel stvari zanje, ki jih same niso mogle narediti.«²

»Mizar Ši je odšel v Či in ko je prišel do Krive osi, je zagledal nazobčan hrast, ki je stal ob vaškem svetišču. Bil je tako širok, da bi lahko pod njim našlo zavetje več tisoč volov, njegov obseg je meril sto pedi, segal je nad hribe. Najnižje veje so bile dvajset metrov nad tlemi, ducat ali več bi jih lahko uporabili za izdelavo čolnov. Ogledovalcev je bilo toliko, da je kraj spominjal na sejem, a naš mizar si ga niti ogledal ni, temveč je šel svojo pot naprej, ne da bi se ustavil. Njegov vajenec je stal dolgo in gledal, nato pa pritekel za mizarjem Šijem in rekel: ‘Mojster, odkar sem prvič prijel sekiro in te spremljam, še nikoli nisem videl lesa, ki bi bil tako čudovit kot ta. A ti si ga niti ne ogledaš in greš naprej, kot da ga ni. Zakaj?’
‘Pusti to – ne omenjaj ga več!’ je rekel mizar. ‘To je ničvredno drevo! Če bi ga uporabil za čolne, bi potonili; če bi iz njega naredil krste, bi hitro zgnile; če bi ga uporabil za posode, bi se takoj zlomile. Če bi iz njega naredil vrata, bi puščala smolo kot bor; če bi iz njega naredil stebre, bi jih črvi takoj pojedli. To ni drevo za les – ni ga mogoče uporabiti za nič. Zato je postalo tako staro!’
Ko se je mizar Ši vrnil domov, se mu je hrast prikazal v sanjah in rekel: ‘S čim me primerjaš? Me primerjaš s tistimi koristnimi drevesi? Češnje, jablane, hruške, pomarančevci, citrusi in ostala rodna drevesa in grmi – takoj ko njihovi plodovi dozorijo, so raztrgani in zlorabljeni. Njihove velike veje se polomijo, njihove manjše veje se zvijajo in trgajo. Njihova koristnost jim prinaša nesrečo, zato ne dočakajo let, ki jim jih je dalo Nebo, temveč so posekana na polovici poti. Sami so si krivi za njihovo vlečenje in trganje drhali. In tako je z vsemi stvarmi.
Kar se mene tiče, sem dolgo poskušal biti neuporaben, in čeprav sem skoraj umrl, mi je to končno uspelo. To je zame zelo koristno. Če bi bil uporaben, ali bi lahko zrasel v tako veliko drevo? Poleg tega sva oba, ti in jaz, stvari. Kakšen smisel ima to – da stvar obsoja drugo stvar? Ti, neuporaben človek, ki boš kmalu umrl – kako veš, da sem jaz neuporabno drevo?’«

»Če nas je Platon rotil, naj se prebudimo k sijaju Idej iz navideznih gotovosti fizične realnosti, kakor iz moreče nočne more, pa nas Heidegger poziva, naj se prebudimo iz tega samega prebujenja, da bi lahko prvič srečali bitja (človeška ali nečloveška) na njihovem in našem terenu, v sferi bivanja. Jabolko, ki je padlo Newtonu na glavo, ni prekinilo njegovega spanca, temveč ga je le še poglobilo. Kljub vsemu hrušču okoli razsvetljenstva še vedno trdno spimo; prebujenje bi tako pomenilo sprejeti bitja, vključno z jabolkom in jablano, takšna, kakršna so.«