Uncommon Fruits

»Tradicionalni nabiralci prepoznavajo individualnost vsakega drevesa kot osebo, kot nečloveško gozdno osebo. Drevesa niso vzeta, temveč zaprošena. S spoštovanjem drvar drevesu pojasni svoj namen in ga zaprosi za dovoljenje za posek. Včasih je odgovor ne. To je lahko nek znak iz okolice – na primer gnezdo vireja na vejah ali odločen odpor lubja na preizkušnjo z nožem –, ki nakazuje, da drevo ni pripravljeno, ali pa je morda neizrekljivo vedenje, ki ga odvrne od poseka. Če je dovoljenje dano, se drevesu izreče molitev in pusti tobak kot darilo v zahvalo. Drevo se poseka z veliko skrbnostjo, da se ne poškoduje njega ali drugih dreves ob padcu. [...] [Držite] se tradicije častnega nabiranja: vzemite samo tisto, kar potrebujete, in uporabite vse, kar vzamete.«

»Paberkovanje je bilo v Evropi in drugod od srednjega veka dalje običajna pravica do kmetijskih pridelkov. Nanaša se tako na pravico kot tudi na prakso pobiranja ostankov pridelkov s kmetovih polj po tem, ko so bili komercialno požeti, ali tam, kjer žetev ni gospodarsko izvedljiva. Paberkovanje se razlikuje od beračenja po tem, da je, za razliko od slednjega, pravno urejeno – gre za skupno in neformalno obliko užitne pravice (usufruct), ki paberkovalcem zagotavlja omejeno pravico do uporabe (usus) tujega premoženja in uživanja njegovih sadov (fructus). Ker je posebej urejeno (na primer: po mlatenju je dovoljeno pobiranje slame in padlih zrn pšenice), se razlikuje od tatvine – ki je opredeljena kot kaznivo dejanje kraje sadja ali zelenjave, preden ta pade na tla. Čeprav je paberkovanje podrejena oblika uporabe v primerjavi, denimo, s krivolovom, je vseeno pomembno, saj kaže na zgodovinsko zasidrane pravice skupne rabe virov, ki se nahajajo v zasebnih domenah. Danes je nematerialno paberkovanje razširjena praksa številnih umetniških ustvarjalcev; njegovi kmetijski predhodniki mu ponujajo zavetje pred posegi skupin, ki lobirajo za povečanje pravic intelektualne lastnine in za zapiranje epistemskih skupnih dobrin.«

»Vsi smo zavezani s sporazumom vzajemnosti: rastline dihajo, da dihajo živali, zima in poletje, plenilec in plen, trava in ogenj, noč in dan, življenje in smrt. Voda to ve, oblaki to vedo. Tla in kamni vedo, da plešejo v nenehnem krogu ustvarjanja, razkrajanja in ponovnega ustvarjanja zemlje. Naše starešine pravijo, da je obred način, kako si zapomniti, da se moramo spomniti. V plesu podarjanja se spomnite, da je zemlja dar, ki ga moramo posredovati naprej, takšnega, kot smo ga prejeli. Ko pozabimo, bodo plesi, ki jih bomo potrebovali, plesi žalovanja. Za izginjajoče polarne medvede, za tišino žerjavov, za smrt rek in spomin na sneg.«

Razlastitev se nanaša na vsako neplačano delo. Ko pa gre za naravno delo, kakršno opravljajo ne-človeška bitja, se tradicionalni teoretiki dela vzdržijo uporabe pojma razlastitve. V Kapitalu Karl Marx prepoznava, da je bila arhaična oblika kapitalizma mogoča le zaradi prvotne akumulacije bogastva, ki je izhajala iz evropskih kolonij in temeljila na plantažnem sistemu, kjer so bili do izčrpanosti izrabljeni tako zasužnjeni ljudje kot zasužnjene rastline. Kako torej lahko pojem vegetabilne razlastitve uporabimo, da bi osvetlili oblike naravnega plenilstva, ki se izvajajo še danes?

Etimološko gledano, latinski pojem materije izhaja iz starogrške besede hyle – ὕλη (húlē) – s katero so imenovali tako gozd kot tudi snov na splošno. V aristoteljanski tradiciji pomeni hyle surov ali nediferenciran medij, ki pasivno čaka na zunanjo silo, da mu podeli določeno obliko. Po Gilbertu Simondonu ima takšna koncepcija materialnosti – opisana kot hilomorfizem – močne politične implikacije, saj: »kar hilomorfna shema v prvi vrsti odraža, je socializirana predstava dela in prav tako socializirana predstava individualnega živega bitja; (…) Gre v bistvu za operacijo, ki jo nadzira svoboden človek in izvrši suženj; svoboden človek izbere materijo – ki je nedoločena, ker zadostuje, da jo imenuje generično s pojmom substanca – ne da bi jo videl, ne da bi jo prijel ali pripravil: predmet bo iz lesa ali železa ali gline. Prava pasivnost materije je njena abstraktna razpoložljivost za dano zapoved, ki jo bodo izvršili drugi ljudje.«¹
Ali bi lahko na gozd gledali drugače? Kaj če se mu ne bi približali kot pasivni, nediferencirani zalogi materialov, ampak bi ga raje horizontalno priznali – skupaj z vsem, kar se v njem skriva – kot partnerja z enakim dostojanstvom?