Uncommon Fruits

Pred nekaj manj kot 500 milijoni leti—torej približno 3 milijarde let po tem, ko so se razvile modrozelene cepljivke, predhodnice rastlin—so rastline začele poseljevati kopno. Krajino so preplavili mahovi, rogovnjaki in jetrenjaki: držali so se blizu tal, oprijemali so se vsake kapljice vode, ki so jo uspeli najti, in jo vsrkavali skozi vse dele svojih drobnih teles. A ni minilo dolgo, preden so rastline razvile žilne sisteme. Ta ustvarjalni premik, premišljen skozi milijone let, jim je omogočil, da so se vzravnale, segle proti soncu in zbrale več energije, hkrati pa so lahko vodo, ki je ostajala v globinah zemlje, prenašale v zgornje dele svojega telesa. Toda ostale so negibne, prilepljene na zemljo. Njihov projekt ne bi bil uresničen, če ne bi razvile nove tehnologije, ki bi jim omogočila gibanje in širjenje po kopnem: semena. A bila je še neka druga iznajdba—skrivnostna, zagonetna—zaradi katere je Charles Darwin, oče teorije evolucije, uporabil izrazito izrazno frazo »ostudna skrivnost«: skrivnost rože.
»Hiter razvoj, kolikor lahko sodimo, vseh višjih rastlin v nedavni geološki preteklosti je ostudna skrivnost... [Gaston de] Saporta meni, da je prišlo do osupljivo hitrega razvoja višjih rastlin, takoj ko so se razvile žuželke, ki obiskujejo cvetove, in so pospešile križanje... Rad bi videl to celotno zagonetko rešeno,« je zapisal Darwin. Kako so rože sploh nastale? Je bila res nenadna raznovrstnost žuželk v točno določenem trenutku zgodovine tista, ki je sprožila koevolucijo?
Kakorkoli že, rože imajo posebno moč—vabijo nas h koevoluciji. Za človeka pa so postale tudi simbol ljubezni in lepote. V svojem vplivnem besedilu Jezik rož je Georges Bataille zapisal:
»Ljudje so sijaj cvetov povezovali s svojimi ljubezenskimi čustvi, ker gre na obeh straneh za pojave, ki predhajajo oploditev. [...] Zanimivo je opaziti, da čeprav pravimo, da so cvetovi lepi, je to zato, ker se zdijo skladni s tistim, kar mora biti; z drugimi besedami, kot cvetovi predstavljajo človeški ideal. [...] [Š]e bolj kot umazanost njihovih organov cvetove izdaja krhkost njihovih cvetnih listov: tako cvetovi, daleč od tega, da bi izpolnili zahteve človeških idej, postanejo znak njihovega neuspeha. Pravzaprav po zelo kratkem obdobju slave čudovita cvetna krona nespodobno trohni na soncu in postane bleščeče ovenela. Vzpenjajoč se iz smrada gnojišča – četudi se je za trenutek zdelo, kot da mu je ušel v vzgibu angelske in lirske čistosti – cvet nenadoma spet pade nazaj v svojo prvotno bedo: tisto, kar je najbolj idealno, se hitro reducira na oblak zračnega gnoja. Cvetovi se namreč ne starajo pošteno, kot se listi, ki tudi po smrti ne izgubijo svoje lepote; cvetovi ovenijo kot stare in pretirano naličene dame in umrejo smešno na steblih, ki so jih, tako se je zdelo, nosile do oblakov. Nemogoče je pretiravati s tragičnimi in komičnimi nasprotji, ki jih nakazuje ta smrtna drama, ki je znova in znova odigrana med zemljo in nebom, in očitno je, da jo je mogoče parafrazirati le z uvedbo – ne kot obsodbe, temveč bolj natančno kot črno packo – te slabotne banalnosti: ljubezen diši po smrti.«¹

»[P]rva razprava o spolnosti rastlin [De Sexu Plantarum Epistola nemškega botanika in zdravnika Rudolfa Jakoba Camerariusa] je bila objavljena šele v poznem 17. stoletju. Pravi preboj pa se je zgodil s seksualnim sistemom razvrščanja rastlin, ki ga je pol stoletja kasneje predstavil Carl Linnaeus, tako da je šele moderna botanika razvila znanje o spolnem življenju rastlin, čeprav je bilo to v svojem zgodnjem obdobju prepleteno z zmotnimi analogijami med spolnostjo rastlin in normativno spolnostjo ljudi, kot so jo razumeli takrat. Sodobne študije rastlin v življenju rastlin ne iščejo analogij s človeškim stanjem, temveč navdih za ponovni premislek o tem, kako rastline delujejo v naravo-kulturah. Tako botanična spolnost kot raznolikost rastlinskih oblik lahko spodbujata človeške fantazije in navdihujeta nenormativne spolne prakse. [...] Švedski botanik [Carl Linnaeus] je predlagal tako imenovani Systema Sexuale (»seksualni sistem«), ki je rastline razvrstil glede na strukturo njihovih cvetov, natančneje število prašnikov in pestičev. Z razvojem botanike se je pojavila neprijetna resnica, da cvetovi niso le moški ali ženski, ampak tudi hermafroditi. Že od samega začetka se je klasifikacija, ki je temeljila na spolnih organih, med naravoslovci izkazala kot zelo sporna, Linnaeus, ne da bi si drznil predlagati tretji spol – nekaj, na kar so cvetovi nakazovali –, pa si ni upal opustiti heteroseksualnih alegorij, zato je uporabljal ženitno terminologijo, na primer pri opisovanju hermafroditnih cvetov. V njegovih zapisih so venčni listi označeni kot zakonska postelja; prašniki kot možje, ženini in spremljevalci; pestiči pa kot žene, device, priležnice ali neveste. Toda to ni rešilo problema, saj dvospolne cvetlice, kot so npr. flamingovci, vsebujejo en ženski organ in več moških, ki »prebivajo v isti postelji«. Tako je šele pravilna identifikacija, predvsem pa sprejetje spolne posebnosti in kompleksnosti cvetov, v botaniki omogočila preseganje ideološko obremenjenih norm, ki so temeljile na heteroseksualnem modelu. [...] S svojo spolnostjo rastlinska telesa odpirajo možnost nepredstavljivih fantazij in neznanih praks, kajti spolnost, vključno s človeško, ni nikoli določena; ‘vsebovana je v naslednjem spolnem srečanju in ne v sintezi vseh preteklih spolnih aktivnosti.’«

»Vonj in okus diferencirata, medtem ko jezik — tako kot vid in sluh — integrira. Prva usta kopičijo, druga trošijo: besede se nalagajo v slovarjih, hrana se kopiči, zamrznjena, v hladilnicah, kot bančni računi; vonji in okusi so prehodni, bežni, minljivi. Diferencialni. Zemljevid se izostri kot svilena tkanina ali pajkova mreža. Brez zaloge, brez vsote — fragment časa.«