Uncommon Fruits

»Cepljenje: ali sploh kdaj počnemo kaj drugega? In ali smo pri tem sploh kdaj odvezani od rastlinskih vplivov?
V agronomiji so cepiči poganjki ali vejice, vstavljeni v zarezo drevesa. Ko se sok cepiča pomeša s sokom drevesa, ki ga sprejme, gostitelj ni nikoli več enak kot prej. Njegovi cvetovi ali plodovi bodisi sobivajo s tistimi cepljene sorte po celotni rastlini bodisi se spremenijo in pridobijo značilnosti cepiča, kot pri številnih sortah jabolk. Cepljenje zato izpostavlja plastičnost in sprejemljivost rastlinskega življenja, njegovo konstitutivno sposobnost za simbiozo in preobrazbo, njegovo odprtost do drugega na račun fiksnih identitet (tudi tistih, zakoreninjenih v genetiki), ki jih sama vitalnost razkriva kot iluzorne.«¹
Ali torej sploh kdaj počnemo kaj drugega kot to, da cepimo? Proces modernosti, kot ga opisuje sociolog Bruno Latour, je sestavljen iz dveh procesov: purifikacije in hibridizacije. Prvi proizvaja čiste in samostojne identitete; jasno razlikuje med Naravo in Kulturo, med ne-človekom in človekom. Hibridizacija pa deluje na neki drugi, skrivni ravni, stran od delovanja purifikacije, ki se ne zaveda tega proizvajanja hibridov. Nikoli nismo bili moderni, je zapisal Latour. Z drugimi besedami: kljub naši ljubezni do Identitete in jasnih razlikovanj, nismo nikoli ustavili razmnoževanja hibridov. Hibridizacija, ki jo zagovarjajo rastlinska bitja (na primer z zraščanjem oz. inoskulacijo — to je, ko se dve drevesi, veji ali drugi deli rastlin združijo ali zrastejo skupaj, še posebej z namenom delitve hranil in vode — in navzkrižnim opraševanjem), je od vedno bila tudi model kulturne hibridizacije in bi danes morala postati tudi eksplicitno prvenstveni model kulturnega razvoja. Bitje človeka je npr. odvisno od jezika in njegove stabilnosti na eni strani ter nestabilnosti na drugi. »Pisati pomeni cepiti. Gre za isto besedo,« je zapisal filozof Jacques Derrida in nas opomnil na skupno etimologijo besed cepiti kot pisati — starogrške besede graphein – in dodal, da “cepitev ni nekaj, kar se zgodi pravilnost stvari. Ničesar takega ni, kot je stvar ali pa izvirno besedilo.« Obstaja samo cepljenje, ustvarjanje razlik; samo fuzije in himere. Za kritiziranje fiksnih identitet uporabimo proizvodnjo divjih jezikov. Vida Rucli je nekoč zapisala: »Večinoma beremo in pišemo v angleščini, sladke besede si izmenjujemo v slovenščini, vsakodnevne konkretne zadeve rešujemo v italijanščini, v vasi pa se prepiramo in spravljamo v našem lokalnem narečju. Kaj se zgodi, če te ločnice med jeziki niso tako jasne in če so naši vsakodnevni jeziki dejansko hibridni, križno oprašeni z drugimi narečji in slengi, vedno mešani, fluidni, kontekstualni in zgrajeni v odnosih z ljudmi, ki so v tistem trenutku v Topolovem? Kaj, če bi naše pisanje vključevalo vse te jezikovne nianse? Onkraj čistosti in togosti bi se morda spremenila tudi naša zavest in se približala temu, kar Gloria Anzaldúa imenuje la conciencia de la mestiza, zavest mejnih območij, ambivalentna, strpna do protislovij in dvoumnosti, zavest, ki bi zajela divjost jezikov.«

Gilles Deleuze in Félix Guattari ponujata ostro kritiko dreves, drevesnih struktur in miselnih podob v svojem delu Tisoč platojev (1980), kjer zapišeta: »Naveličani smo dreves. Morali bi prenehati verjeti v drevesa in korenine. Prizadeli so nam preveč trpljenja. Vsa drevesna kultura temelji na njih, od biologije do lingvistike.«¹ Njuno zaničevanje dreves je očitna kritika hierarhičnih organizacijskih struktur in načel zahodne kulture nasploh: drevo je centralizirano, vedno raste iz enotnega izvora — togega debla —, ki se v svoji vertikalnosti vzpenja proti Platonovemu svetu idej in transcendence. Njegove korenine, zakopane globoko v zemljo – v nasprotju z vejami, ki segajo navzgor – simbolizirajo evropsko iskanje »temelja« mišljenja, osrednjo temo zahodne filozofije, zlasti v delih Renéja Descartesa in Immanuela Kanta. To iskanje temelja se zrcali v koreninah drevesa, ki so toge, trdne, nepremične in kot take paralizirajoče. Pogled na družinsko drevo, denimo, določa identiteto in mesto posameznika v svetu, pri čemer pušča malo prostora za kakršnokoli odstopanje. Vsako nasprotovanje je zaman — tvoje korenine nam povejo, kaj si.
Deleuze in Guattari raje uporabljata podobo misli, ki jo simbolizira rizom. Rizom je izraz neukročene mnogoterosti; je necentraliziran in nehierarhičen; »lahko ga prelomimo, razbijemo na določenem mestu, vendar se bo znova pojavil na eni izmed starih linij ali na neki novi,« pišeta Deleuze in Guattari. Nadaljujeta: »Rizom je anti-genealogija.«² Spodbuja genetski zdrs in transdukcijo, omogoča komunikacijo in prevajanje med različnimi vrstami. Zavrača materne jezike in ustvarja nove, prekinja vezi s preteklostjo in njeno genealogijo.
Rizom je progresiven, medtem ko je drevo konservativno. Rizom je dober, drevo – slabo.
Vendar pa je bilo drevo od vedno podvrženo oblasti in ni vir te oblasti. Sprva divja in svobodna so jih ljudje ukrotili, in ta ukrotitev je postala vir podjarmljenja in zatiranja nasploh: Michael Marder se je postavil po robu temu antagonizmu do dreves. V svojem besedilu Filozofska obramba dreves (2015) je zapisal: »Deleuze in Guattari sta 'drevesnost' razumela popolnoma narobe. Fizična vertikalnost dreves ne pomeni, da so vertikalna tudi v načinu svojega življenja ali rasti. Drevesa se lahko razraščajo na povsem nepredvidljive načine; lahko sprejmejo cepiče drugih vrst; lahko poženejo poganjke, ki bodo preživeli neodvisno od njih; lahko spremenijo spol ali postanejo hermafroditi za en del ali preostanek svojega življenja; ta seznam se nadaljuje. Če povemo v heideggerjanščini: drevesa so ontološko horizontalna, čeprav so ontološko vertikalna. Čeprav se po svoji merljivi višini dvigujejo nad travo, so enako egalitarna kot najbolj skromne rastline. Pravzaprav lahko glede na to, kako nekatere vrste dreves delijo svoj koreninski sistem, nanje gledamo kot na razraščeno travo. […] [T]udi drevesa so rizomi, ki se razraščajo med koreninami in poganjki.«³

Izraz kultivar je skoval ameriški vrtnar in reformator podeželskega življenja Liberty Hyde Bailey in naj bi bil domnevno zloženka dveh izrazov: cultivated (kultiviran) + variety (sorta).
»Kultivarji [...] so več kot tujerodne vrste. So zapisniki ‘naravokulturne koevolucije’ mnogih ljudstev in kultur skozi čas. So sorte, selektivno vzgojene in manipulirane z namenom, da bi izpolnile naše želje po drugačnem svetu, ki ga je mogoče doseči le s sodelovanjem rastlin. Kultivarji so rezultat stoletij (včasih tisočletij) naravnokulturnih procesov, namenjenih pridobivanju večjih cvetov, globljih barv in intenzivnejših dišav. Hkrati so rastline s tem, da biološko dopuščajo določene spremembe in prepovedujejo druge, oblikovale naš estetski okus in naše ekonomije, skupaj z našimi čutili. Kultivarje vidim kot rezultat pomembnega, ustvarjalnega, kulturnega pogovora med ljudmi in zemljo ter ljudmi in rastlinami. Tisti, ki vztrajajo pri branju kultivarjev kot obliki podrejanja rastlinskega življenja, to počnejo zato, ker sami nikoli niso poskušali križati rastlinske vrste. Postopek je izjemno naporen, drag, frustrirajoč in poln neuspehov – rastline ne preprosto naredijo tega, kar si želimo. S svojimi biološkimi definicijami pravijo "ne". Upirajo se. Zato gledam na kultivarje kot na podcenjeno obliko sodelovanja. [...] Zgodovina kultivarjev rastlin obsega ves svet. Skozi tisočletja, od pomaranč do češenj, od zelja do bazilike, smo selekcionirali, križali, manipulirali, cepili, izvažali in uvažali. V vsem tem so nas rastline naredile ljudi. Zapeljale so nas in nas kolonizirale. Vdrle so v naše domove in zagotovile čustvene referenčne točke za naše spomine, žalovanje in veselje, poleg tega pa tudi kot vir hrane in materialov.«¹

Ko je v preteklem tednu prvič močno posijalo sonce, smo začeli razmišljati o delih, ki jih moramo postoriti zunaj naših hiš. Sonce nad ljudmi izvršuje svojo oblast, vabi nas pod svoje okrilje, v prostore pod praznim nebom. Obrniti je treba zemljo na vrtu in se končno podati v gozd, da preverimo stanje lesenega templja. In z veliko natančnostjo moramo opazovati metamorfozo, ki se bo začela dogajati pred našimi očmi: rast zelenja, poganjanje kali, nastajanje cvetnih popkov. Vedno govorimo, da moramo skrbeti za svoje zmožnosti opazovanja sveta in jih skrbno nadgrajevati. Ko bomo začeli zares občudovati nečloveške druge, bomo začeli z njimi tudi bolj etično ravnati. A teorija o izpopolnjevanju našega čutnega aparata, ki naj pripelje do izpopolnitve našega miselnega aparata, stoji na tezi, da obstaja nekaj takega, kot je subjekt, ki opazuje, in objekt, ki je opazovan. Ameriški avtor, pisec znamenite knjige Botanika želje (The Botany of Desire: A Plant's-Eye View of the World, 2002), Michael Pollan, se te teme loti s silovito tezo: Za spreminjanje naših čutnih aparatov sploh ni nobene potrebe. Kar zanima rastlino, je zgolj njeno genetično kopiranje. Želi se zgolj množiti. Nobenega problema nima z industrijsko agrikulturo, saj ta pomeni več in več rastlin njene vrste. To, da smo ljudje izpopolnili nekatere izmed vrst, sadju dodelili tisto pravo sladkost in videz, ki vabi več in več ljudi, da v to sadje zagrizejo, je v skladu z načrtom neke vrste: razmnoževati se. »Starodavni odnos med čebelami in rožami je klasičen primer tega, kar poznamo pod imenom ‘koevolucija’. V koevolucijski kupčiji, kot je tista, ki sta jo sklenili čebela in jablana, obe strani vplivata ena proti drugi, da bi uveljavili svoje individualne interese, vendar se ta proces konča z izmenjavo uslug: hrana za čebele, transportacija za jabolčne gene. Zavesti ni treba vstopiti na nobeni strani v to kupčijo in torej je tradicionalno razlikovanje med subjektom in objektom nesmiselno.« Pollan doda, da ni bistvene razlike med človekom in to čebelo. Kdo je torej kriv za to, da v vrt sadim točno določeno vrsto solate in paradižnika? Pollan trdi, da sta kriva ravno solata in paradižnik: »Te rastline so se lotile izjemno pametne strategije: prisiliti nas, da se premikamo in razmišljamo namesto njih.« Zakaj se torej spreminjati? Določene uspešne vrste rastlin so zadovoljne v monokulturnih oazah. Tudi če smo ljudje genetsko modificirali rastline, je vse to le del skrivnega rastlinskega načrta zavladati svetu. Rastlina deluje skozi nas, človek je sredstvo za njeno samo-potrditev. Ideja na zanimiv način poveže dva svetova, ki ju radi ločujemo, svet narave in kulture, v enotni naravokulturni svet. Oba sta eno, pravi Pollan. Celo človeško funkcijo mišljenja, na katero smo tako zelo ponosni, lahko razumemo na način, da je narava sama ustvarila stroj, ki naj misli zanjo. Narava, ki misli samo sebe, da propagira samo sebe.