Gilles Deleuze in Félix Guattari ponujata ostro kritiko dreves, drevesnih struktur in miselnih podob v svojem delu Tisoč platojev (1980), kjer zapišeta: »Naveličani smo dreves. Morali bi prenehati verjeti v drevesa in korenine. Prizadeli so nam preveč trpljenja. Vsa drevesna kultura temelji na njih, od biologije do lingvistike.« (1) Njuno zaničevanje dreves je očitna kritika hierarhičnih organizacijskih struktur in načel zahodne kulture nasploh: drevo je centralizirano, vedno raste iz enotnega izvora — togega debla —, ki se v svoji vertikalnosti vzpenja proti Platonovemu svetu idej in transcendence. Njegove korenine, zakopane globoko v zemljo – v nasprotju z vejami, ki segajo navzgor – simbolizirajo evropsko iskanje »temelja« mišljenja, osrednjo temo zahodne filozofije, zlasti v delih Renéja Descartesa in Immanuela Kanta. To iskanje temelja se zrcali v koreninah drevesa, ki so toge, trdne, nepremične in kot take paralizirajoče. Pogled na družinsko drevo, denimo, določa identiteto in mesto posameznika v svetu, pri čemer pušča malo prostora za kakršnokoli odstopanje. Vsako nasprotovanje je zaman — tvoje korenine nam povejo, kaj si.

Deleuze in Guattari raje uporabljata podobo misli, ki jo simbolizira rizom. Rizom je izraz neukročene mnogoterosti; je necentraliziran in nehierarhičen; »lahko ga prelomimo, razbijemo na določenem mestu, vendar se bo znova pojavil na eni izmed starih linij ali na neki novi,« pišeta Deleuze in Guattari. Nadaljujeta: »Rizom je anti-genealogija.« (2) Spodbuja genetski zdrs in transdukcijo, omogoča komunikacijo in prevajanje med različnimi vrstami. Zavrača materne jezike in ustvarja nove, prekinja vezi s preteklostjo in njeno genealogijo.

Rizom je progresiven, medtem ko je drevo konservativno. Rizom je dober, drevo – slabo.

Vendar pa je bilo drevo od vedno podvrženo oblasti in ni vir te oblasti. Sprva divja in svobodna so jih ljudje ukrotili, in ta ukrotitev je postala vir podjarmljenja in zatiranja nasploh: Michael Marder se je postavil po robu temu antagonizmu do dreves. V svojem besedilu Filozofska obramba dreves (2015) je zapisal: »Deleuze in Guattari sta 'drevesnost' razumela popolnoma narobe. Fizična vertikalnost dreves ne pomeni, da so vertikalna tudi v načinu svojega življenja ali rasti. Drevesa se lahko razraščajo na povsem nepredvidljive načine; lahko sprejmejo cepiče drugih vrst; lahko poženejo poganjke, ki bodo preživeli neodvisno od njih; lahko spremenijo spol ali postanejo hermafroditi za en del ali preostanek svojega življenja; ta seznam se nadaljuje. Če povemo v heideggerjanščini: drevesa so ontološko horizontalna, čeprav so ontološko vertikalna. Čeprav se po svoji merljivi višini dvigujejo nad travo, so enako egalitarna kot najbolj skromne rastline. Pravzaprav lahko glede na to, kako nekatere vrste dreves delijo svoj koreninski sistem, nanje gledamo kot na razraščeno travo. […] [T]udi drevesa so rizomi, ki se razraščajo med koreninami in poganjki.« (3)