V originalnem besedilu, ki je bilo napisano v italijanščini, uporabljam izraz bosco namesto njegovega sinonima foresta, ker se mi zdi prvi bolj domač in primeren za območje Topolovega.

Leta 1905 je botanik Michelangelo Minio, profesor na špetrski normalki, v svoji raziskavi “Zelenjenje srednjega porečja Nediže” o gozdovih zapisal takole: “Pravega gozda tukaj ni […] saj so visoka drevesa raztresena […] vendar večinoma dovolj poredkoma, da pod njimi omogočajo travniško kulturo” ter da “obilica dreves negativno zavisi od širjenja kmetijskih površin, saj se s povečevanjem obdelovanih parcel gorska pobočja postopoma golijo, pri čemer vsako leto pade veliko število starih dreves, ki niso nikoli nadomeščena.”

Miniove ugotovitve in skrbi, ki se zdijo kot napoved popolnega krčenja gozdov v dolinah Naediže, so povezane z dvema dejstvoma.

Prvi dejavnik se nanaša na politike Lombardsko-beneškega kraljestva, ki je v letih 1830–1860 z javnimi dražbami oddala v emfitevzo zemljišča, ki so jih skupnosti posameznih vasi (imenovana kamunje) upravljale kolektivno. Omenjena zemljišča, razdeljena na parcele, so obsegala gozdove, kostanjeve nasade in pašnike, ki so predstavljali največji del ozemlja vsake vasi. Na katastrskih zemljevidih so ta zemljišča vidna kot podolgovati pravokotniki, ki si sledijo v ravnih linijah, brez upoštevanja orografije terena.

V bistvu so bila privatizirana zemljišča, ki so bila od nekdaj v skupni lasti kmečkih družin, pri čemer so novi lastniki plačevali letno najemnino. Ta goljufiva operacija je pomenila konec kulture pašništva in porušila ravnovesje med zasebno in skupno lastnino. Paradoksalno pa je povzročila tudi povečanje dela in napora pri hlevski reji živine.

Drugi dogodek se nanaša na rast prebivalstva: leta 1921, ko je bilo v sedmih občinah Nediških dolin 17.640 prebivalcev, je bilo doseženo najvišje število prebivalcev, vsako območje zemlje, preoblikovano v polja ali travnike, pa je postalo neprecenljivo za preživetje velikih družinskih enot. Torej, ko sem se rodil v Topolovem leta 1950 in sem v vasi živel in jo nenehno obiskoval, prehodil vsaj enkrat vsak del njene površine, lahko rečem, da sem bil neposredna priča ogromni preobrazbi tega teritorija. Od različnih kmetijskih površin (polja, sadovnjaki, kostanjevi nasadi, travniki in gozdovi), ki so tvorile raznoliko in kompleksno kmetijsko krajino, se je območje postopoma preoblikovalo in prekrilo z divjo vegetacijo, ki se zdi homogena, pri čemer so ostale le šibke sledi njegove preteklosti. Zadnji poskus zaustavitve napredovanja gozda je bil izveden leta 1975, ko se je skupnost Topolovega (s 264 prebivalci leta 1961 in 128 leta 1971) zbrala in ustanovila zadrugo z namenom uporabe preostalih travnikov za pašo ovc. 95 % družin se je pridružilo zadrugi s plačilom simboličnega prispevka, kar je bilo presenetljivo ob upoštevanju starodavnega pripadanja ideji lastnine s strani prebivalcev Nediških dolin. Kupljenih je bilo 300 ovc iz Bosne in (z nekaj nepripravljenosti) se je začela pustolovščina, ki je trajala približno petnajst let. Od težavnega začetka brez opreme je projekt napredoval s pomočjo regionalnih prispevkov do gradnje ograj iz kovinske mreže čez celoten severni pobočje S. Martina, Kjuč, Škarje ter gradnjo novega hleva v Zamalnam. Glavne težave so bile zagotavljanje sena za zimski čas in nasprotovanje lovcem, ki so uničevali ograje, občasno pa so pustili svoje pse, da napadajo ovce. Kljub mučni izkušnji je zadruga med prebivalci Topolovega pustila občutek skupnosti in solidarnosti.

Toda vrnimo se h gozdu.

Glavni gozdovi so bili locirani na območju Za Topolovem, desno od grebenske poti, ki vodi do prelaza Brjeza, v Javrco, na pobočje, ki se dviga od mejnega kamna proti grebenu Brjeza, ter ob robu potoka Koderjana v občini Dreka. Ta mesta so še danes prepoznavna po prevladi bukev, ki okolju dajejo določen estetski red.

Za otroke iz Topolovega so bili ti gozdovi prostori tako trdega dela kot tudi igre. Popoldne, po končani šoli, so male skupine otrok (fantje in dekleta) hodile nabirat suhe veje, ki so jih vezali v snope, jih nesli domov in uporabili za ogenj v peči. Iskanje dobrih drvi – bukovih – je bilo še posebej težavno, pogosto pa je bilo potrebno splezati na drevesa in s sekirico odrezati najboljše veje. Nedelje pa so bile namenjene lovu na ptičja gnezda in lovljenju polhov. Zlasti so bila iskana in cenjena gnezda šoj in sokolov. Cilj je bil vzeti mlado ptico, tik preden je zapustila gnezdo, in jo vzgojiti doma.

Šoja običajno gradi svoje gnezdo na vrhu visokih bukev, doseči ta gnezda pa ni bilo enostavno; sokoli pa gnezdijo blizu vrhov velikih smrek ali v nedostopnih skalnatih pečinah. Šoja je bila še posebej cenjena: ptica dolga okoli 35 cm s perjem lešnikove barve in svetlo modrimi detajli. Posebnost te ptice je, da jo je enostavno nahraniti z različnimi živili in jo udomačiti; predvsem pa ima sposobnost posnemanja zvokov drugih ptic in klicev domačih živali (mačk, psov, ovc). Polhi, ki čez dan prebivajo v luknjah skal ali drevesih, so bile ujete z uporabo dima, ki so ga otroci spustili v njihova zatočišča: živali so po večkratnem kihanju zapustile svoje brloge, rahlo omotične, in so jih zato lažje ujeli.

Povezani z otroštvom – ko je fantu bil dan prvi srp, ki mu je omogočil, da se je pridružil skupini moških, ki so zjutraj zgodaj hodili na košnjo na Kjuč ali Brjezo – so kraji Trajanja.

Trajanje je tisti občutek, ki ga je izjemno opisal Peter Handke v pesmi, ki zaradi nepojasnjenega fenomena uma izbira določena mesta v svoji eksistenci, da jih povzdigne v edinstvene kraje, ne da bi tej imeli kakršnekoli posebne lastnosti ali pa lepoto. Dva kraja v mojem življenj imata te značilnosti.

Prvi se nahaja v Doročici, tik pod prelazom Brjeza, kjer smo imeli na majhnem zemljišču neraven travnik s tremi majhnimi hribčki: bila je majhna dolina na pobočju, obkrožena s skalnatimi izrastki z enim samim dostopom, pred njo pa prelom v skalah s travnato vzpetino, ki je ustvarjala perspektivo praznine in oddaljenosti. Na tem kraju smo po jutranjem delu kosili in majhna kamnita platforma nam je služila kot miza. Kljub pretečenem času ta kraj ni doživel večjih sprememb, tudi nekaj novih dreves ni uspelo spremeniti njegove podobe.

Drugi kraj se imenuje Zakripa, takoj za prelazom Kjuč: to je travnik v obliki dolgega pravokotnika – krajša stranica je dolga približno 20 metrov, daljša pa nekaj sto metrov –, ki se strmo dviga proti vrhu gore Škarje. V tem primeru je trajanje posledica percepcije, ki bi jo imenoval estetska: košnja trave, pokrite z jutranjo roso, je oblikovala vrste pisanih kucljev cvetlic, na katerih so skakale tisoče pisanih kobilic, hitro napredovanje košnje ob pobočju pa je ustvarilo dolgo perspektivo pisanih črt, ki jih zdaj povezujem z sliko Glavna cesta in stranske poti Paula Kleeja, katere takrat nisem poznal. Ta kraj je doživel pomembno preobrazbo zaradi nove goste zasaditve dreves, tako da le stežkoma prepoznam stari hrast, pod katero smo kosili.

Vsaj enkrat na leto sem od vedno obiskal ta dva kraja.

In zdaj?

Zdaj je to območje, ki je skoraj v celoti pokrito z drevesi, moj vir rekreacije.

Obstajata dva načina prečkanja gozda: prvi je ta, da sledimo čisti, bolj ali manj označeni stezi, da dosežemo točko prihoda in povratka; drugi pa je, da se svobodno podamo med drevesa, pri čemer kot referenco uporabimo le smer. Poleg tega lahko hodimo z drugimi ali pa sami. Naj takoj povem, da raje hodim sam ali pa s kom, ki ima meni podobne lastnosti vzdržljivosti in prilagodljivosti.

Hoja po čisti stezi omogoča, da prepotujemo razdaljo v bolj ali manj določenem času, z enakomernim in ritmičnim gibanjem nog in telesa; opazovanje in zaznavanje okolja sta omejena in določena s potjo steze, doslednost in varnost hoje pa omogočata, da je um zaposlen s projekti in vsakodnevnimi opravili.

Ko imam dovolj časa, raje vstopim v gozd brez omejitev označenih poti, sledim približni smeri, da dosežem vnaprej določeno lokacijo. V tem primeru je vsa moja pozornost usmerjena v iskanje najboljše možne poti, da se izognem naravnim oviram, ki se pred mano pojavljajo kot v zaporedju. Gibanje telesa ne sledi več ritmičnemu vzorcu, temveč se nenehno spreminja, z namenom da preplezamo padla drevesa ali se premikamo po skalnatih območjih; tudi roke sodelujejo v gibanju, in da ohranimo ravnotežje, je pogosto potrebno, da si pomagamo tako, da se oprimemo lijane ali drevesa. Um je popolnoma osredotočen na iskanje najboljše poti glede na dane pogoje in na skrbno opazovanje naravnega okolja, ki se nenehno spreminja.

Občasno občutek dezorientacije in strah pred tem, da bi se izgubili, povečata koncentracijo in popolno predanost prehojenim krajem. V trenutkih negotovosti mi pomembno pomoč nudijo sledi živali, zlasti srn, ki se običajno premikajo znotraj določenega območja. Te poti, natančno zasnovane za izogibanje oviram, običajno prečkajo gorska pobočja, sledijo konturnim linijam s točkami spusta v dolino ali vzpona na vrhove.

Zdi se samoumevno, da svobodna hoja velja za najboljši način odkrivanja in razumevanja gozda ter vitalne sile narave.