Uncommon Fruits je projekt, ki je nastal v sodelovanju razširjenega kolektiva Robida (Topolò/Topolove, Benečija, IT) in Zavoda Cepika (Kojsko, Goriška Brda, SI) ter skozi prizmo sadnega drevja raziskuje dve različni krajini – prvo, Goriška Brda, ki jo zaznamuje skorajda monokultura vinske trte, in drugo, okolico Topolovega, ki jo zaznamuje zapuščenost – in preučuje preteklo, sedanje in prihodnje razmerje človeka do tega prostora. V okviru projekta Uncommon Fruits so ravno sadna drevesa in sadovnjaki tisto, skozi kar opazujemo in si na novo zamišljamo te dve krajini. Projekt zbira spomine in znanja, povezana s kulturo sadnega drevja, raziskuje vrtnarjenje kot tehniko, ki omogoča celostno preobrazbo krajine, ter z različnimi akcijami spodbuja bolj intimen odnos med ljudmi, drevesi, sadovnjaki in krajino. Z na novo zamišljenimi rutinami in rituali okrog sadne kulture raziskujemo geste vračajočih se praks, ki se nadaljujejo tudi dandanes. Skozi letne čase sledimo krajinam, čebelam, rokam, košaram, kuhinjskim mizam, sušilnem pripravam in tortam ter izvajamo utelešeno raziskavo o kulturi sadnega drevja in njenih cikličnih premikih. V vsakdanjih rutinah in sezonskih ritmih tkemo poti za nevsakdanje sadeže.
Aljaž Škrlep Aljaž Škrlep je pisec, učitelj in ljubiteljski čebelar. Je del kolektiva Robida, kjer vodi produkcijo internetnega radia in sokurira teoretski del programa. Zanimajo ga marginalne pisne prakse, deteritorializacija jezika, koncept meje ter umeščanje rastlin in živali v sodobne kritične diskurze. Projekt Nevsakdanji sadeži je zame priložnost, da se poglobim v nevsakdanjo idejo rastlin kot naših učiteljic. Zanima me, kako lahko rastline preoblikujejo našo predstavo o človečnosti in revolucionirajo naše skupno razumevanje ontologije, epistemologije, etike in celo politike.
Projekt Nevsakdanji sadeži je zame priložnost, da se poglobim v nevsakdanjo idejo rastlin kot naših učiteljic. Zanima me, kako lahko rastline preoblikujejo našo predstavo o človečnosti in revolucionirajo naše skupno razumevanje ontologije, epistemologije, etike in celo politike.
Antônio Frederico Lasalvia Antônio Frederico Lasalvia je nediscipliniran arhitekt iz Brazilije. Od leta 2022 sodeluje s studiem FAHR 021.3 iz Porta, kjer se ukvarja s projekti, ki segajo od scenografije in urbanizma pa do kuratorskega dela in kiparskih intervencij. Je tudi član skupine DEMO (A Design Fiction Lab) in študent na The New Center for Research and Practice. Antonio se trenutno zanima za filozofija tehnologije, zlasti za to, kako naj bi bila delovalna zmožnost porazdeljena znotraj pojmov materialnosti in avtorstva. Znotraj projekta Uncommon Fruits me zanima razmisliti naš odnos do dreves na način, ki ni osredotočen na sadje; razumeti vrtnarjenje kot tehniko, ki potencira celotno pokrajino skozi leto (kar vključuje dreveva, pa tudi njegova sosednja bitja); razmišljati o posledicah edinstvene vloge, ki jo ljudje prevzamejo, ko namerno preurejajo povezave med različnimi entitetami, ki sestavljajo okolje.
Znotraj projekta Uncommon Fruits me zanima razmisliti naš odnos do dreves na način, ki ni osredotočen na sadje; razumeti vrtnarjenje kot tehniko, ki potencira celotno pokrajino skozi leto (kar vključuje dreveva, pa tudi njegova sosednja bitja); razmišljati o posledicah edinstvene vloge, ki jo ljudje prevzamejo, ko namerno preurejajo povezave med različnimi entitetami, ki sestavljajo okolje.
Dora Ciccone Cinefilka in filmska teoretičarka, ki je svoj dom našla v Topolovem na meji med Italijo in Slovenijo, tik pred vaškim kinom. Od tu si predstavlja nove načine za izgradnjo skupnosti in izobraževalnih izkušenj z raziskovanjem krajine in zbiranjem spominov. Kot muzejska koordinatorka in izobraževalka v multimedijskem muzeju SMO raziskuje presečišče medijev in ustne dediščine, skrbi za glasove ljudi in deli nove zgodbe. S projektom Uncommon Fruits želim v vas Topolove vtkati novo plast Robide – takšno, ki bo globoko ukoreninjena in bo počasi rasla skozi čas. Želim si fizični prostor za opazovanje in raziskovanje krajine ter skupnostni prostor za deljenje in bivanje, ki sledi ritmu letnih časov, njihovim barvam in vonjem ter ga napolnjuje z gestami skrbi in igrivosti.
S projektom Uncommon Fruits želim v vas Topolove vtkati novo plast Robide – takšno, ki bo globoko ukoreninjena in bo počasi rasla skozi čas. Želim si fizični prostor za opazovanje in raziskovanje krajine ter skupnostni prostor za deljenje in bivanje, ki sledi ritmu letnih časov, njihovim barvam in vonjem ter ga napolnjuje z gestami skrbi in igrivosti.
Elena Rucli Elena Rucli je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo IUAV v Benetkah. Od leta 2016 je del kulturnega kolektiva Robida, ki živi in deluje v vasi Topolovo, na italijansko-slovenski meji. V letih študija je vedno ohranjal strast do risanja. Najraje ima preproste črne črte na belem ozadju. V svojih delih se večinoma ukvarja z arhitekturo in prostori - resničnimi in imaginarnimi - ter naravo. Njena dela so bila razstavljana v Topolovem, Vidmu, Milanu, Rimu in Amsterdamu. V zadnjem času raziskuje svet keramike. Želim si, da bi bil ta projekt povod za interdisciplinarno izmenjavo, raziskave in poglobljene študije. Projekt, katerega povod je razmislek o „sadju“ v širšem smislu, izhaja iz strasti heterogene skupine, katere cilj je pripovedovati o preteklosti, si predstavljati prihodnost in vplivati na sedanjost.
Želim si, da bi bil ta projekt povod za interdisciplinarno izmenjavo, raziskave in poglobljene študije. Projekt, katerega povod je razmislek o „sadju“ v širšem smislu, izhaja iz strasti heterogene skupine, katere cilj je pripovedovati o preteklosti, si predstavljati prihodnost in vplivati na sedanjost.
Gregor Božič Režiser, snemalec in raziskovalec mediteranske pomologije. Njegovo delo je bilo predstavljeno in nagrajeno na prestižnih mednarodnih filmskih festivalih in prizoriščih, med drugim v Cannesu, Torontu, Locarnu, Rotterdamu, Talinu, Marseillu, Šanghaju, New Yorku itd. Od leta 2010 se ukvarja z longitudinalnim raziskovanjem starih in avtohtonih sredozemskih sadnih sort. Leta 2014 je zasadil sadovnjak – gensko banko – in napisal knjigo o kulturni dediščini najdenih sort iz slovensko-italijanskega mejnega območja. Uživam v sadju, ki raste na starodavnih drevesih. Vsak grižljaj me ponese v čas trajanja, ki ga je drevo potrebovalo za dozoritev. Pravzaprav mi sadja sploh ni treba okusiti ali videti; že samo predstavljanje mi omogoča, da cenim odnos med drevesom in kmetom, ki je to drevo negoval. Vsak sadež nosi vesolje zgodb, polnih pričakovanj tega, da bo drevo zacvetelo in obrodilo sadove. V pustih letnih časih se pojavljajo žive pokrajine domišljije, skupaj s spomini, ki prek teh dreves povezujejo generacije. Zame se Uncommon fruits poklanja tej prepleteni strasti.
Uživam v sadju, ki raste na starodavnih drevesih. Vsak grižljaj me ponese v čas trajanja, ki ga je drevo potrebovalo za dozoritev. Pravzaprav mi sadja sploh ni treba okusiti ali videti; že samo predstavljanje mi omogoča, da cenim odnos med drevesom in kmetom, ki je to drevo negoval. Vsak sadež nosi vesolje zgodb, polnih pričakovanj tega, da bo drevo zacvetelo in obrodilo sadove. V pustih letnih časih se pojavljajo žive pokrajine domišljije, skupaj s spomini, ki prek teh dreves povezujejo generacije. Zame se Uncommon fruits poklanja tej prepleteni strasti.
Janja Šušnjar Arhitektka, ki živi in ustvarja v Ljubljani. V preteklih letih je sodelovala pri številnih projektih in izobraževanjih s področja umetnosti in arhitekture v Sloveniji in tujini (Italija, Norveška, Japonska, UK). Zanima jo kvalitativno raziskovanje krajev in premislek o ravnovesju med grajenim in naravnim okoljem. V svojem delu išče načine za spoštljivo delovanje v obstoječem kontekstu in vzpostavljanje novih pomenov v grajeni dediščini. Projekt Uncommon Fruits je namenjen spominjanju, opazovanju in igrivem domišljanju, z željo po utrjevanju vezi s krajino, naravo in njenimi prebivalci, preko novih zgodb, spominov in izkušenj.. Mislim, da so specifični kraji vzpostavljeni prav preko novega narativa, preko novih pomenov. Ta projekt bi moral razmišljati o pozabljenih krajih – in poskušati razumeti njihov pomen – ter najti kraje, ki bi lahko postali smiselni, z aktivno povezavo s pokrajino in njenimi ‘sadovi’.
Projekt Uncommon Fruits je namenjen spominjanju, opazovanju in igrivem domišljanju, z željo po utrjevanju vezi s krajino, naravo in njenimi prebivalci, preko novih zgodb, spominov in izkušenj.. Mislim, da so specifični kraji vzpostavljeni prav preko novega narativa, preko novih pomenov. Ta projekt bi moral razmišljati o pozabljenih krajih – in poskušati razumeti njihov pomen – ter najti kraje, ki bi lahko postali smiselni, z aktivno povezavo s pokrajino in njenimi ‘sadovi’.
Philipp Kolmann Philipp sooblikuje senzorične izkušnje, storitve in izdelke, ki utelešajo simbiotične odnose med ljudmi in krajino. Okus in vonj uporablja kot medija za ponovno kultiviranje občutka sobivanja ter krepitev naše povezanosti s prostori, v katerih živimo. Osredotoča se na lokalne prehranske kulture in njihove krajevno specifične sestave mikrobnih ekosistemov, naravnih virov in človeških posegov. Philipp raziskuje obstoječe kontekste in njihove kompleksne soodvisnosti ter sproža transdisciplinarne projekte, ki podpirajo lokalne skupnosti pri ponovnem zamišljanju njihovih prostorov. S posredovanjem med kulturno dediščino, tradicionalnim ekološkim znanjem in sodobnimi realnostmi omogoča medgeneracijsko izmenjavo in nastajanje prostorsko ukoreninjenih inovacij. Moja radovednost me vodi k raziskovanju tako starih kot novih načinov ohranjanja sezonskih okusov. Očaran sem nad sadjem, ki ga pogosto dojemamo kot vrhunec cikla sadnega drevesa – kot združitev semen, okusa in želje. Želim si preseči to perspektivo ter raziskovati okuse pred in onkraj faze zorenja sadežev. S poglabljanjem v življenjske cikle in materiale, ki se pojavljajo s spreminjajočimi se letnimi časi, lahko odkrijemo nove načine interakcije, razumevanja in deljenja obilja skrbi, ki oblikuje naš odnos do sadnih dreves. To vključuje ne le cenjenje gojenih sort, temveč tudi njihovih divjih prednikov in ponovno odivjanih sorodnikov ter prepoznavanje njihovih edinstvenih lastnosti.
Moja radovednost me vodi k raziskovanju tako starih kot novih načinov ohranjanja sezonskih okusov. Očaran sem nad sadjem, ki ga pogosto dojemamo kot vrhunec cikla sadnega drevesa – kot združitev semen, okusa in želje. Želim si preseči to perspektivo ter raziskovati okuse pred in onkraj faze zorenja sadežev. S poglabljanjem v življenjske cikle in materiale, ki se pojavljajo s spreminjajočimi se letnimi časi, lahko odkrijemo nove načine interakcije, razumevanja in deljenja obilja skrbi, ki oblikuje naš odnos do sadnih dreves. To vključuje ne le cenjenje gojenih sort, temveč tudi njihovih divjih prednikov in ponovno odivjanih sorodnikov ter prepoznavanje njihovih edinstvenih lastnosti.
Suzanne Bernhardt Suzanne Bernhardt je umetnica, ki deluje na področju užitnega pripovedovanja zgodb. Sledenje koreninam in potem hrane ji omogoča razkrivanje pripovedi o živilih, ki nas obdajajo, ter njihovo umeščanje v sodobne razprave o sobivanju in sodelovanju z zemljo, na kateri živimo. Na tej poti sodeluje z obrtniki, kmeti, znanstveniki in kulturnimi ustanovami, pa tudi z nečloveškimi sodelavci – pri gojenju gliv, plesni in bakterij ustvarja okusne in skulpturalne instalacije. V nevsakdanjih sadežih vidim košaro, spleteno iz krajine, ki obdaja sadno drevo; vidim oblake češnjevih cvetov v gozdu; vidim starodavne in hibridne sorte vinske trte v dolinah; vidim steklenice in kozarce obilja, ki polnijo police. Rada bi se spomnila preteklih skupnih rutin in raziskovala prihodnje geste skrbi za krajine, ki nosijo te sadeže, ter razmišljala o naši prisotnosti v njih.
V nevsakdanjih sadežih vidim košaro, spleteno iz krajine, ki obdaja sadno drevo; vidim oblake češnjevih cvetov v gozdu; vidim starodavne in hibridne sorte vinske trte v dolinah; vidim steklenice in kozarce obilja, ki polnijo police. Rada bi se spomnila preteklih skupnih rutin in raziskovala prihodnje geste skrbi za krajine, ki nosijo te sadeže, ter razmišljala o naši prisotnosti v njih.
Vida Rucli Vida Rucli je arhitektka in kulturna delavka, ki živi v vasi Topolò/Topolove, ki leži na meji med Italijo in Slovenijo. Je urednica revije Robida (2014-) in sokuratorka javnih programov in projektov Robide (2017-). Predavala je na različnih univerzah (Yale Architecture, Royal Academy of Arts; Haag, Politecnico di Milano), sodelovala s festivalom Climate Care (Floating University, Berlin, 2023) in je članica raziskovalne skupine Ecologies of Care (2021-). Rada bi, da je glas projekta Uncommon Fruits igriv (izmišljuje si neologizme), zasanjan (odseva mehkobo pokrajine), hiperlokalen (uporablja toponime, lokalni dialekt, preproste besede), a tudi ekološko in politično ozaveščen ter umeščen v sedanjost (razume širši kontekst podnebne krize, v kateri živimo).
Rada bi, da je glas projekta Uncommon Fruits igriv (izmišljuje si neologizme), zasanjan (odseva mehkobo pokrajine), hiperlokalen (uporablja toponime, lokalni dialekt, preproste besede), a tudi ekološko in politično ozaveščen ter umeščen v sedanjost (razume širši kontekst podnebne krize, v kateri živimo).
