V soboto, 1. marca, se uradno začne tudi ročni del projekta Uncommon Fruits!

Skupaj s Philippom in Suzanne ter komer koli, ki bi se nam želel pridružiti, se bomo zjutraj srečali, da si začnemo zamišljati in skupaj ustvarjati naš novi sadovnjak. Z majhnimi dejanji bomo udomačevali del krajine, ki objema Topolove – kopali bomo luknje za nova drevesa, opazovali obstoječe rastline in druga bitja, skupaj kosili na prostem, risali, brali in sanjali o sadju. Dan bomo zaključili z okušanjem čaja iz listov češnje, ki smo jih pripravili junija lani.

Če bo deževalo, se bomo ob petih popoldne samo srečali v Caffè Dora, kjer bomo skupaj poskusili naš češnjev čaj. (Sporočili vam bomo, kakšnega okusa je!)

Če bi se nam radi pridružili, nam pišite na uncommonfruits@gmail.com.

- - - -

Opombe k Pridružiti se krajini.

Vreme je bilo negotovo, zato smo začetek naše prve skupne akcije prestavili na popoldne. Čutiti je bilo tisto posebno energijo začetka – prvi konkreten skupen gib, s katerim smo končno odprli projekt in pustili sled, vidno v krajini, na naših rokah in telesih. Do 1. marca so Nevsakdanji sadeži obstajali predvsem v sanjah, načrtih, poskusih, risbah, besedilih, kodah in organizacijskih dokumentih. V lanski pomladi in zgodnjem poletju smo pod vodstvom Philippa in Suzanne izvedli nekaj drobnih gest, na primer nabrali liste divje češnje, jih uvili in posušili za prihodnji čajni obred. Jesen in zima pa sta bili čas mirovanja – za nas in za drevesa. Srečali smo se na spletu, v večjih in manjših skupinah, razvijali metodologije, pisali in razpravljali o besedilih ter organizirali leto v skladu s cikli sadnih dreves in našimi drugimi obveznostmi.

Prvega marca smo se vsi (1) srečali v Topolovem in skupaj z novimi prijatelji (2) pustili doma računalnike in zvezke, ki so v zadnjih mesecih predstavljali glavni prostor projekta, ter se končno pridružili krajini. Zbrali smo se na terasi pod vasjo, ki smo jo izbrali za prvo zasaditev štirih sadnih dreves. Očistili smo jo, izruvali nezaželene rastline in določili mesta, kjer bomo izkopali štiri jame za drevesa. Prst je bila mehka, a polna kamenja, zato se je kopanje hitro spremenilo v vajo odstranjevanja ovir, ki bi oteževale rast dreves. Spontano so se oblikovali pari: Philipp in Vida, Aljaž in Elena, Suzanne in Stephanie, Dora in Franca, medtem ko sta Antônio in Karla pomagala tu in tam ali opravljala naloge po svoje. Fotografirali smo, kopali, obrezovali drevesa, premikali kamenje, lomili skale, pletli in rezali robide. Ob tem smo jedli torto, ki jo je spekla Dora, pili vodo iz izvira Fudra in brali uvod v knjigo The Botany of Desire Michaela Pollana. Titta je prižgala šop žajblja in kolektivnemu delu vdahnila ritualni značaj.

Ob koncu popoldneva smo štiri jame napolnili z volno Valerijevih ovc in gnojem Maurizievih konj. Prva jama je 9. marca dobila svojo hruško, ostale še čakajo, da bodo zapolnjena.

Ko so bile jame izkopane, je sonce že zašlo za goro. Popoldne smo sklenili s sprehodom do podrte divje češnje (3). Suzanne nam je predstavila kraj in branje dreves kot način postajanja tekoč, pretočen z okoljem. Nato smo okušali tri pijače, ki sta jih Suzanne in Philipp pripravila iz češenj: destilat, soda in čaj. Ta čaj je bil pripravljen iz listov podrtega drevesa, ki nas je tisti trenutek gostilo, ki je sprejelo naša telesa, potem ko smo ves dan kopali gnezda za prihodnja sadna drevesa.

Ob tej preobrazbi dreves si želim postati bolj tekoča, želim se premikati z okolico, prisluhniti njenim mnogoterim glasovom in skupaj z njo iskati smer. Kakšen okus bi imela takšna preobrazba? – Suzanne