Nahajam se v Gregorjevem sadovnjaku. Razpršena, oblačna svetloba tega oktobrskega dne napoveduje prihod jeseni, mene pa žene želja po delu. Z aparatom, obešenim preko ramena, se prebijam skozi razgibano hribovito topografijo, da se posvetim vsakemu posamičnemu drevesu. Tu in tam nas – tiste, ki smo na tleh – doseže redek sončni žarek, ki osvetli krošnje in olajša iskanje tistega, po kar sem prišel: vijugaste, živahne, zrele plodove – še vedno pripete na veje. Tu sem, da oberem njih podobe.

Sadovnjak kot umetno oblikovano krajino lahko uokvirimo na več načinov. Medtem ko se postavljam v različne perspektive, da bi ujel svoje subjekte raziskovanja, razmišljam, kako pripovedovati tisto, kar vidim: preplet ljudi in rastlin, ki je utelešen v vsakem sadežu. Na prvi pogled se ta vrt in njegov pridelek zdita izključno človeška stvar. A v trenutku halucinantne jasnosti opustim to misel in se vprašam: kako so me ta drevesa prepričala, da sem prišel sem in dokumentiral njihovo umetnost, barvito in sladko? Sredi blagega obilja začnem dojemati veličino njihove neizrečene vloge v tem plodovitem podvigu.

Ali se drevo spominja roke, ki ga je cepila? Če se, moje roke gotovo ne bi prepoznalo. Čeprav sem prišel delati s temi rastlinami, je moje opravilo danes neotipljivo. Moje roke bodo oblikovale pomen, ne pa gnojila. Med iskanjem in fotografiranjem skozi listje me prešine še ena nenavadna misel: je to nevsakdanja oblika odnosa med nami – človekom in rastlino? Zavedam se, da je namen mojega lova precej nenavaden – ti plodovi me ne zanimajo zaradi njihove sočne sredice, ki se ji bom danes izognil. Zanimajo me zgodbe, ki jih nosijo, da jih lahko povem naprej. Kar bom tukaj požel, ne bo okušano z jezikom, temveč vskrano z očmi in ušesi. Moja vloga v tem trenutku je nenavadno voajeristična – skušam ujeti in zbrati mamljiv občutek te bujne materialnosti.

Okoli mene so lokalne sorte sadnih dreves. Ta zelena oaza močno izstopa iz okolice. Čez ograjo se razprostirajo sosedovi vinogradi, ki prekrivajo nerodovitno prst vse do obzorja. Ravno ko pomislim, da bi si odpočil v senci, se zavem, koliko truda je bilo potrebnega, da je vse postalo tako, kot je zdaj. Napor ni prišel le od teh dreves in njihovega upravljalca, temveč iz celotne genealogije rastlin in ljudi, ki so oblikovali to krajino. Skozi nešteto rodov je vsaka generacija izbirala svoje sadike, cepila mlada drevesa, kompostirala zemljo in sanjala o prihodnji letini. O čem pa so sanjali gozdovi, medtem ko so kmetje fantazirali o plodovih?