Dih padlega oblaka
Iz okna hiše vidimo tisto, česar ne moremo videti iz avtomobila, ko se peljemo proti Topolovem. Pomlad je nežno prišla s cvetenjem divjih češenj. Padli oblaki so se posipali po dolini. Tudi čebele so opazile njihov prihod, sledile so dihu padlih oblakov in se vračale s po mandlju dišečim cvetnim prahom, da bi prebudile panj. Prebujeni od čebeljega navdušenja, smo se podali za oblaki, da bi spoznali njihove vonje in okuse. S parkirišča se spustimo po poti v gozd, iščoč oblake češnjevih cvetov. Srečamo jih veliko, varno in mehko počivajo izven našega dosega. Privilegij čebel je, da tavajo med temi blazinami, ki dišijo po mandljevih cvetovih. Naš privilegij pa je, da tavajoč sanjarimo o njihovem okusu, vonju in dotiku. Ko hodimo naprej, počasi sprejemamo svoj položaj pri koreninah cvetnih oblakov. Divje češnje se stegujejo proti soncu in si prostor delijo z drugimi drevesi, ki tekmujejo za njegove žarke. Ti divji češnjevi sadeži so daleč izven našega dosega. Divjo češnjo oberejo ptice, veverice, s svojimi nosovi pa jo raziskujejo čebele. Češnje lahko okusimo le, če padejo in če jih dosežemo, še preden si jih prisvojijo divji prašiči, jeleni in druge gozdne živali. Morda divje češenje sploh niso namenjene našemu uživanju, temveč nam kažejo le sezonske spremembe. Ozaveščajo nas o prehodu iz zime v poletje kot ena prvih dreves, ki zacvetijo. In ko njihovi beli in rožnati cvetni listi ovenijo in padejo na gozdna tla, s tem dajo znak drugim drevesom, da začnejo svoj cikel od zimskega spanja k ponovni rasti.
Prihod cvetov me pripravi do vzdihljaja, dolg izdih se sprosti. Medtem ko zima še vedno tli v mojem telesu, sem povabljena, da prisluhnem prebujajočim se čebelam, ki se udobno nastanijo na vrhovih dreves. Vzdih prehoda, zapuščanja enega letnega časa in odpiranja za prehod v naslednjega.
Ko nadaljujemo svojo pot, ob vznožju gozda zagledamo bel oblak. Padlo češnjevo drevo, izruvano, a še vedno povezano z zemljo. Ko se približamo, vidimo, da so veje polne cvetov, in končno jih lahko povonjamo. Sladka aroma cvetja in mandljev napolni naše hrepenenje. To je zadnji dih padlega oblaka. Znano je, da drevesa, ki umirajo, cvetijo močneje in lepše, da privabijo čim več opraševalcev in širijo svoje prihodnje oblike.
Tisto, kar se je zdelo kot nemogoče srečanje, se je pojavilo na dosegu naših prstov, nosov in jezikov. Vonjali, okušali in nabirali smo češnjeve cvetove. Posušili smo jih in shranili, da bi to izkušnjo lahko delili z drugimi. Nekaj tednov kasneje smo se vrnili k drevesu in opazovali, kako so se pojavili še zadnji listi. Skupaj s prisrčno skupino obiskovalcev smo okušali njegove cvetove in nabrali njegove zadnje liste. Te liste smo valjali med dlanmi, dokler niso pustili dišeče sledi, ki je tam ostala ves dan. Te zvite češnjeve liste smo posušili in shranili. Sledimo dihu padlega oblaka, en letni čas hrani drugega, eno nabiranje vabi naslednje.
Ta tekst je bil napisan po Robidinem simpoziju Agri-skrb: pogledi na kmetijstvo in umetnost, tridnevnem srečanju, kjer smo razpravljali o vprašanjih skrbi za zemljo, kmetijstva, pridelave in predelave hrane, sadovnjakov, čebel in umetniških praks.
Aljaž je ustvaril zvočni posnetek, ki sledi skupini prijateljev pri nabiranju češnjevih listov s podrte divje češnje in skupnem pitju čaja iz češnjevih cvetov, s čimer praznujejo življenje čudovitega topolovškega drevesa: