Skozi delo mnogih rok je obdana z mladim gozdom in zasidrana na zaraščenih terasah Topolovega počasi nastajala kolektivna infrastruktura. Njeno nastajanje je odpiralo vprašanja, ki so segala daleč onkraj samega prostora: kaj se zgodi, ko se oblikovalci neposredno vključijo v delo z orodji za materializacijo svojih idej? Kako lahko kontekst postane soavtor umeščenih praks? In kako lahko struktura uteleša horizontalen odnos do orodij, materije in tehnik – ki same ne govorijo, a kljub temu vztrajajo pri tem, da imajo v procesu nastajanja svoj glas?

Krajine zbiranja in obiranja

Sredi semen, ki smo jih posejali v okviru projekta Nevsakdanji sadeži, je ideja o zasaditvi prostorske platforme v Topolovem vzklila kot divja roža. Nenadoma se je pojavila spomladi, a ko je naposled razcvetela, se je zdelo, kakor da je bila že od vedno tam. Odločili smo se, da bomo infrastrukturo, ki smo jo zasadili skupaj, poimenovali po  toponimu kraja, kjer se je ukoreninila – Log.

Poleg sklicevanja na njeno lastno materialnost (1) ima beseda log korenine, ki se razraščajo v več smeri. Etimološko jo lahko zasledimo v latinski besedi locus, ki pomeni kraj. Iz tega arhaičnega korena so se v našem skupnem jezikovnem prostoru med sodobnimi slovanskimi, latinskimi in germanskimi jeziki razvili različni izrazi: v slovenščini log pomeni močvirnat ali gozdnat prostor v bližini naselja; italijanski luogo in portugalski lugar pomenita kraj; angleški location in nizozemski lokaal pa sta prav tako različici istega izvora, z nekoliko drugačnimi pomeni, povezanimi s prostori zbiranja.

Log je skozi dneve in tedne svojega nastajanja za nas počasi postajal kraj, prostor, mimo katere so z orodjem ali nasveti hodili sosedje, prijatelji so prihajali pomagat ali zgolj opazovat. Medtem so ptice pristajale na razstavljenih kosih, žuželke pa so se plazile pod konstrukcijo ali čeznjo, da bi ušle vlažni zemlji. V vseh teh primerih je nedokončana struktura že delovala kot oder srečevanj. Njeni stebri in nosilci so začrtali ogrodje, ki je kasneje postalo polje privlačnosti, okoli katerega se je zbiralo življenje.

Še preden se je gradnja sploh začela, smo se spraševali, kako se lahko mi umestimo v ta kontekst: majhno gorsko vas na meji med Italijo in Slovenijo. Arhitekturni precedensi, ki so nas obdajali, so bili skromni, a zavezujoči: suhozidne terase, kozolci, naše lastne hiše in gozdne poti, vrisane s stoletji rabe. Skupna značilnost teh izrazov vernakularne arhitekture je, da jih ni zasnoval odmaknjeni posameznik, temveč so zrasli iz nuje, okoliščin in skupnega napora. V ta kontekst se umeščajo zato, ker utelešajo logiko integriranega odnosa z vsem, kar jih obdaja: od razpoložljivih materialov do gradbenih tehnik, podedovanih skozi generacije. Pretekle izkušnje so se prilagajale posebnostim kraja in končnemu rezultatu podelile poznano singularnost.

To build Log in this landscape meant working with that way of doing. Two imperatives followed: to gather materials from the land or its vicinity and to restrict ourselves to tools and labour manageable by a small group of people. The goal was not to renounce the comforts of modern construction, but to learn from past ways of making in order to practice build-with.

Graditi Log v tej krajini je pomenilo delovati na ta enak način. Sledili sta dve vodili: zbirati materiale iz obdajajoče zemlje ali njene neposredne okolice ter se omejiti na orodja in delo, ki ju lahko obvladuje manjša skupina ljudi. Cilj ni bil odpovedati se udobju sodobne gradnje, temveč se učiti iz preteklih načinov izdelovanja, da bi lahko prakticirali grajenje-z.

Zrna izročila

Topel april se izteka in stojimo na terasi južnega pobočja pod Topolovim. Zrak diši po vlažni zemlji in sveže rezanem lesu. Ko se sonce spusti za greben, meče dolge sence čez terase in razkrije, da imamo nepričakovane obiskovalce. Pravkar smo končali z izrezovanjem zadnjega čepa in utora, ko je Donatella prišla z dvema gostoma, da bi nas opazovala pri nameščanju zadnjega kosa. Nenadoma se pojavi občutek obreda, kakor da delo samo zahteva priče, da se njegov cikel zaključi. Skupaj z Madaleno in Diogom okronamo Log z njegovim vrhnjim elementom.

Zadnji spoj se ne prileže takoj. Potrebnih je nekaj udarcev s težkim kladivom, da premagamo začetno trenje med deli in jih združimo v celoto. Toda ta odpor je pomirjujoč: ker nismo uporabili žebljev ali vijakov, je tesen spoj znak, da bo konstrukcija obstala skozi menjavanje letnih časov. Zvok zadnjega udarca, ki zapre nosilec na svoje mesto, odmeva po terasi kot slovesni bobnarski udarec. Log je ukoreninjen.

Še preden sploh dojamem, da je vse skupaj končano – po treh tednih dela na lokaciji in okoli nje, da o mesecih priprav niti ne govorimo –, se sadovi našega skupnega napora že lahko obirajo. Vidim ljudi, ki sedijo in stojijo, ležijo in se naslanjajo nanj. Nekateri se zadržujejo ob njem, drugi na njem. Veselje me prevzame, ko se odkrivajo novi potenciali: klop postane razgledna točka, stopnica miza, senca soba. Kot da Log ni hotel čakati nitit za trenutek; takoj ko zazna človeka, skoči v rabo in sproži tako poznane kot neobičajne geste.

Pospravim orodje in se mu končno pridružim tudi sam, sedeč na njegovem spodnjem delu. Pogledam Dioga. Utrujen je, a se smehlja. Nato pogledam Madaleno in ona reče: Končano je. Dobro opravljeno. Vsi trije smo izšolani arhitekti, a le redko projekt spremljamo od zasnove do izvedbe z lastnimi rokami – vključno z zbiranjem in obdelavo surovih materialov. Prepogosto ostajamo odtujeni v abstrakciji, rišemo črte na papir ali premikamo točke na zaslonu. Hoteč ali ne, navajeni smo, da drugim naročamo izvedbo zamišljenega, ne da bi se zavedali, kako to vpliva na sam način našega mišljenja. Tukaj pa je vsaka trska in vsak žulj pričal o drugačnem odnosu do znanja.

Kostanj in oreh, ki smo ju obrali, ni prišel v standardnih dimenzijah, temveč v obliki drevesa. Vsak kos je imel svoje posebnosti in brazgotine. Grajenje-z njimi je zahtevalo počasen tempo, saj smo morali zasnovo nenehno prilagajati značaju razpoložljivih materialov. Merjenje ni pomenilo sledenja fiksnim dimenzijam, temveč prileganje, prilagajanje in preizkušanje. Na koncu so nekatere Logove nam najljubše značilnosti nastale prav iz teh prilagoditev – nikoli ne bi bile »zasnovane«, če ne bi bili v neposrednem stiku z materijo.

Z mislijo na skupno avtorstvo – ki ne vključuje le Dioga, Madalene in drugih, temveč tudi kontekst in njegove materiale – še enkrat pogledam Log. Ko z očmi sledim vsakemu spoju te velike lesene uganke, se sam počutim zmeden: kako nenavadno je pripadati disciplini gradnje in biti hkrati odtujen od samega dejanja grajenja. Toda prav ti hlodi, s svojimi nepredvidljivimi grčami in trenji, so nam naredili meje arhitekturne distance otipljive. Na lastni koži smo spoznali, da grajenje-z pomeni vstop v pozoren dialog z materijo, namesto da bi nanjo vsiljevali vnaprej zamišljeno obliko. Z udeležbo v utelešenem pogovoru z materialnim kontekstom smo lahko znova osvojili del izročila – poučeni v praktični estetiki skozi udejanjanje lastne avtonomije.

Učenje ob tleh

»Celotno zgodovino arhitekture bi morda lahko na novo brali in zapisali izključno skozi vertikalni prerez – kot zgodovino srečanja med stavbami in tlemi. Ali pa skozi odnos med človeškim telesom in arhitekturnim telesom ter njunim razmerjem do horizontale – izraza, ki je hkrati viden in otipljiv, telesa Zemlje in naravnih zakonov, ki upravljajo planet in zagotavljajo njegovo bivalnost.« (2)
– Ana Luiza Nobre

Vsaka stavba se začne z vzpostavitvijo tihega pakta z gravitacijo oziroma s pogajanjem o tem, kako bo eno telo počivalo na drugem. Kot predlaga Ana Luiza Nobre, branje arhitekture skozi njeno vertikalnost razkrije pogosto spregledan vidik discipline: kako se struktura ukorenini v svoj kontekst – tako materialno kot tudi simbolno.

Okoli Topolovega je realnost tal daleč od kartezijanske “razsežnosti”, temveč prej spominja na plastovit “patchwork”. Terase, vrezane v goro, pripovedujejo o stoletjih potrpežljivega dela, ko so bili nešteti kamni brez malte zloženi drug na drugega, da so strma pobočja zadržala zemljo in omogočila obdelovanje. Danes je večina te ruralne infrastrukture prerasla z gozdom. Med hojo skozi gozd je tu in tam mogoče opaziti znamenja, ki poudarjajo krajino ozkih planot – ruševine, ki pričajo o sedimentirani izkušnji, pred-vpisani v ta prostor.

Ker Topolove leži na obmejnem območju, njegovi stavbni tipi odražajo različne izkušnje, naložene v en sam kraj. Zato so ruševine v gozdu svojevrsten arhiv. Eden takih primerov je slovenski kozolec, tradicionalna struktura za sušenje pridelkov. Celotna stavba je dvignjena od tal in podprta s sodim številom stebrov, razporejenih v kvadratno mrežo. Ker je večina konstrukcije lesena, je materialnost njenih podpor (edinega dela v stiku z zemljo) suhozidna. Eleganca te rešitve, izpopolnjene do točke minimuma, je prevzela našo domišljijo – kot je že neštetokrat prevzela tako gostujoče kot domače arhitekte.

Poleg kozolca, ki je ponudil model odnosa med pobočjem in zrakom, so se v nastajanju Loga hibridizirale tudi druge gradbene kulture. Japonsko lesarstvo je vplivalo na način spajanja lesenih kosov z vezujočimi sklepi ter na obdelavo temeljev z ognjem, medtem ko so bili elementi sredozemskega sadovnjaka vključeni v oblikovanje njegove okolice.

Okoli Loga smo zasadili sadike sadnega drevja: lokalne sorte češenje, jabolke in hruške, s čimer smo strukturo povezali s počasnejšimi cikli rasti in skrbi vernakularnega sadjarstva. Živa prisotnost teh rastočih bitij umešča delo v ekologijo vzdrževanja in jasno pokaže, da ta poseg ni zaključen objekt, temveč del razvijajočega se procesa. Ko bodo drevesa dozorela, bodo preoblikovala prostor, metala nove sence, privabljala opraševalce, zahtevala obrezovanje in nazadnje ponudila dar sadeža – kar bo Logu dalo novo funkcijo, saj bodo ljudje nanj plezali, da bi obirali visoko viseče plodove. S to gesto poudarjamo neizbežno dejstvo, da odnos med posegom in njegovim krajem nikoli ni zaključen, temveč je vedno začasen in podvržen prilagajanju – kot je to značilno za vso arhitekturo.

Proces ustvarjanja Loga, ki smo ga tukaj nežno orisali kot grajenje-z, je resnično bil čas učenja. Da bi to, kar smo skupaj gojili, razširili onkraj neposrednega konteksta tistih, ki so bili navzoči, se je izkušnja zdaj razširila v drug medij: publikacijo, ki dokumentira potek zasnove in izvedbe. Tako projekt sklene krog, ki se začne s kolektivno gradnjo in vodi k skupnim refleksijam. Knjiga Log: Notes on Building-with ne želi monumentalizirati strukture, temveč ohraniti njene lekcije rodovitne, da bi lahko krožile, se cepile in morda pomagale rasti drugim umeščenim eksperimentom drugod.

Log je relacijska platforma, ki posreduje v srečanjih med ljudmi in krajino. To kolektivno infrastrukturo so si zamislili, jo zasnovali in zgradili Madalena Vidigal, Diogo Amaro in Antônio Frederico Lasalvia skupaj z Robido. Log je izdelan iz lokalno pridobljenega lesa s tradicionalnimi in eksperimentalnimi tehnikami ter hkrati služi kot klop, miza, oder in platforma za opazovanje. Njegovo nastajanje je odprlo prostor, ki se danes uporablja za zbiranje, počitek, opazovanje, igro in sanjarjenje. Log: zapiski o grajenju-z je publikacija, ki jo je oblikovala Heike Reneé de Wit in pripoveduje zgodbo o nastanku Loga. Publikacija ponuja vpogled v to, kaj se zgodi, ko gradnja postane oblika učenja-z; in kako arhitekti, prepleteni z obrtjo, kolektivnim delom in ekologijo, postanejo manj osredotočeni na objekte in bolj na odnose.

Log ne bi bil mogoč brez pomoči: Marca Scuocha, Blasota, Franza, Valeria Bergnacha, Dore Ciccone in Nina Cicconeja, Philippa Kolmanna ter Zest Kollektiva.

Log je bil zgrajen in zasnovan v okviru rezidenc Uncommon Woods in Uncommon Folds, ki sta bili finančno podprti s programom Culture Moves Europe.