Rastline pa na drugi strani predstavljajo absolutno drugačnost, drugost, v kateri se ne prepoznamo in ki skozi zgodovino misli ni zadoščala osnovnim pogojem vitalnosti, kot jo je definirala zgodnja zahodna metafizika: rastlina se ne giblje, ne zaznava in ne čuti, ni živa stvar, temveč je prej nedokončana stvar, ateles pragma – kakor je rastline imenoval Nikolaj iz Damaska –, »nekaj, kar je celo manj kot stvar, nekaj, kar čaka na dokončanje, ko bo produktivno uničena, uporabljena za višje človeške namene prehranjevanja, ustvarjanja energije in zatočišča«. Rastlina ni bila vključena v veliki projekt zahodne metafizike prav zaradi nezmožnosti njene umestitve v nespremenljivo, nekoruptibilno, večno substanco. Filozof vegetativnega življenja Michael Marder v enem izmed intervjujev celo trdi, da je projekt metafizične filozofije oblikovan proti vegetativnemu biti, ki se sploh ne razlikuje od postajanja: tistega, kar je spremenljivo, se nenehno ustvarja, regenerira, propada in tako naprej. Njeno nenehno spreminjanje in nezmožnost kategorizacije sta skozi zgodovino mišljenja begala mislece. Tudi Martin Heidegger, eden najvplivnejših filozofov 20. stoletja, ni vedel, kaj storiti z rastlino, kako jo misliti. »Od vseh bitij, ki so, je morda najtežje misliti ostala živa bitja, ker so nam po eni strani na določen način najbolj sorodna, po drugi strani pa so hkrati od našega ek-sistentnega bistva ločena z breznom.« Kljub temu je v svojem delu Temeljni pojmi metafizike (1983) slavno razglasil, da so ljudje svetotvorni, živali so revne v svetu, kamni pa so brez sveta. Kaj pa rastline? Ali jih je postavil bližje kamnom ali živalim? »Ali rastline spijo?« se je vprašal: »Za kamen ne rečemo, da spi ali da je buden. Toda kaj pa rastlina? Že tukaj smo negotovi. Zelo vprašljivo je, ali rastlina spi, ravno zato, ker je vprašljivo, ali je budna. Vemo, da žival spi. Toda vprašanje ostaja, ali je njeno spanje enako kot človeško, in pravzaprav, kaj sploh je spanje. Ta problem je tesno povezan z vprašanjem o strukturi bivanja teh različnih vrst bitij: kamna, rastline, živali, človeka.«

»Ali rasline umrejo?« Ne, propadejo. »Ali živijo?« Ne. Vendar dajejo življenje; so življenje, bistvo pojavljanja, postajanja, ustvarjanja, proizvodnje, rojevanja, rasti, vzbrstenja — vse to je zajeto v starogrški besedi phúō, ki tvori besedo za rastlino, phutón.

Je mogoče, da je Heidegger, filozof, znan po tem, da nas je opozarjal na pozabo biti, sam pozabil na rastline, resnični pogoj možnosti za vse življenje, biti in bivanja? Rastline so življenje in metafizika vegetativnega življenja nas lahko nauči dragocene lekcije: vse, kar živi, si prizadeva živeti še naprej in se razmnoževati, širiti življenje.

Fernando Pessoa je o tej vegetativni metafiziki pisal v svoji pesmi O guardador de rebanhos V:

Metafizika? Kakšno metafiziko imajo ta drevesa?

Biti zelena in košata ter razvejana

in dajejo sadove ob svojem času, kar nas ne spravi k razmišljanju,

nam, ki ne znamo biti pozorni nanje.

Toda katera je boljša metafizika kot njihova,

ki ne vedo, za kaj živijo,

ne da bi niti vedele, da ne vedo?