Uncommon Fruits je projekt, ki je nastal v sodelovanju med razširjenim kolektivom Robida (Topolove, Benečija) in Zavodom Cepika (Kojsko, Goriška Brda) in ki skozi lečo sadnega drevja raziskuje dve različni krajini: na eni strani Goriška Brda, za katero je značilna skoraj monokultura vinske trte, na drugi strani topolovško krajino, ki je potopljena v zapuščenost.
Zorenje je počasno delo časa, ki postane vidno, ko tisto, kar je bilo nekoč trdo, zeleno ali nedokončano, stopa po poti polnosti. Ta polnost ne pride naenkrat, temveč skozi drobne zamike barve, teksture in okusa – skozi potrpežljiv dialog med notranjo preobrazbo in ritmi sveta. Zoreti pomeni nositi v sebi spomin na kalitev in obljubo razkroja ter ju držati v krhkem ravnotežju. Zorenje sprašuje: kako prepoznati trenutek pripravljenosti, prag med možnostjo in presežkom, med še-ne in že-prepozno?
Foto: Gregor Božič
Sadeži Oda jabolku
Pablo Neruda
Tebe, jabolko,
hočem
slaviti,
napolniti
usta
s tvojim imenom,
celo te pojesti.
Vedno
si sveže kot nič
ali nihče,
vedno
si ravnokar padlo
iz Raja:
polno
in čisto
rožnato lice
zarje!
Kako nerodni
so,
če jih primerjam
s tabo,
plodovi zemlje:
celične grozdne jagode,
temni
mangi,
kostnate
slive, potopljene
fige:
ti si čista maziljena
snov,
dišeč kruh,
sir
vegetacije.
Ko ugriznemo
v tvojo okroglo nedolžnost,
se znova
za trenutek
spremenimo
v pravkar rojena bitja:
še vedno imamo nekaj jabolka v sebi.
Hočem
totalno
obilje,
množitev
tvoje družine,
hočem
mesto,
republiko,
reko Misisipi
jabolk,
in na njenih bregovih
hočem videti
vse
svetovno
prebivalstvo
združeno, ponovno združeno
v najpreprostejšem dejanju, ki obstaja:
ugrizu v jabolko.
Zorenje »Vse je spočetje in nato rojstvo. Dovoliti, da se vsak vtis in vsak zametek občutja dovrši, v celoti sam v sebi, v temi, v neizrekljivem, v nezavednem, onkraj dosega lastnega razumevanja, ter z globoko ponižnostjo in potrpežljivostjo čakati na uro, ko se rodi nova jasnina: to in samo to pomeni živeti kot umetnik – tako v razumevanju kot v ustvarjanju.
Pri tem ni merjenja s časom, leto ni pomembno in deset let ni nič. Biti umetnik pomeni: ne šteti in ne preračunavati, temveč zoreti kot drevo, ki ne sili svojega soka in samozavestno stoji v nevihtah pomladi, ne da bi se balo, da po njej morda ne bo prišlo poletje. In vendar pride. A pride le tistim, ki so potrpežljivi, ki so tam, kot bi bila pred njimi večnost, tako neprizadeto tiha in brezmejna. To se učim vsak dan svojega življenja, učim se s trpljenjem, za katerega sem hvaležen: potrpežljivost je vse!«
Rainer Maria Rilke, Pisma mlademu pesniku (1929)
Sončna svetloba »Iz Sonca izvira preobilje energije: ‘Sončna energija je vir razkošnega razvoja življenja. Izvor in bistvo našega bogastva sta dana v sevanju sonca, ki razdaja energijo – bogastvo – brez povratka. Sonce daje, ne da bi prejemalo.’ Bodi kot sonce! – to je moto Georgesa Batailla, moto možne prihodnosti politične ekonomije, prilagojene planetarnemu merilu in uravnotežene z ekološko celoto. Če želimo, da bo naše gospodarstvo sorazmerno z našim okoljem, moramo postati solarni. Bataillova splošna ekonomija je paradoksalno racionalna: kaže na to, da moramo prepoznati meje rasti in razmišljati o strategijah neproduktivne potrošnje kot o samozavedni dejavnosti. Nehati bi morali biti pohlepni in si nehati prizadevati za individualno rast, zaradi katere planetarna energija vzpostavlja ravnovesje na nenadzorovan in katastrofalen način. Neproduktivno potrošnjo je treba jemati resno in jo organizirati kot ekonomijo obdarovanja brez vzajemnosti – kot nekakšno veličastno ekonomijo.«
Oxana Timofeeva, Solar Politics (2022, Polity Press)
