Uncommon Fruits

»[G]rozdje je posrečen primer dialektičnega sadeža. Grozdje, ki je prešlo svoj vrhunec, začne fermentirati; namesto da bi preprosto zgnilo, opusti svojo začetno obliko, da bi se ponovno rodilo in – z nekaj človeške pomoči – preobrazilo v vino. V prehodu iz grozdja v vino se narava dialektično preoblikuje v kulturo, ki ni po naključju tesno povezana s kmetijstvom in, natančneje, z vinogradništvom. Kultura ne pomeni ločitve od narave, temveč gojenje in predelavo (v tem primeru destilacijo) njenih plodov. Področje Duha (Geist) postane dostopno skozi proizvodnjo žganih pijač. Vino, brez dvoma, povzroča omamljenost, nas zapeljuje in odvede stran od resnobe dela in mu lahko pripišemo zasluge za ustvarjanje prostora za kulturne dejavnosti. Ta notranja protislovnost, otipljiva v spopadu med »vzroki« in učinki vina, je odgovorna za njegovo konceptualno privlačnost: medtem ko utira pot v kulturo, hkrati odpira izhod iz tega, kar imenujemo civilizacija. In vino veritas pridobi svoj perverzno dialektičen smisel: je hkrati zibelka in grob kulture.
Ko stiskamo grozdje, iz njega ne iztisnemo le soka, temveč z njim tudi logiko Heglove dialektike. Dialektika, kot jo razume Hegel, je mučno potovanje skozi vrsto negacij, ki so lastne stvari sami, negacij, ki hkrati prekličejo, ohranijo in povzdignejo negirano. Tehnični izraz za ta proces je ukinitev oziroma v nemščini Aufhebung. Pri fermentaciji grozdje izgubi svojo naravno obliko in je tako negirano, hkrati pa se njegova sočna bistvenost ohrani in povzdigne, dobesedno in metaforično – v obliki žganih pijač in Duha (Spirit). Ko grozdje uresniči svojo sladko bistvo v stanju zrelosti, mora opustiti svojo identiteto grozdja, da nekaj od sebe ohrani nedotaknjeno. Naravna neposrednost rastline je žrtvovana zaradi kulturne mediacije.«

Filozof Michael Marder v svoji knjigi Dump Philosophy: A Phenomenology of Devastation (2020) piše, da preobrazbo sveta v smetišče spremlja smrt smrti. V sedanjem stanju hitro opazi nočno moro, ki izhaja iz izpolnjevanja sanj stare zahodne metafizike in kapitalistične ekonomije. Metafizika je od vedno sanjala nesmrtnost, neskončnost in večnost. Tej sledi kapitalistična logika pošastne rasti in proizvodnje brez konca in kraja – večne rasti v neskončnost. Danes so se te sanje uresničile. A izkazalo se je, da se lahko uresničijo samo v obliki nočne more. Zahodna metafizika je metafizika prebavnih motenj. Nesmrtnost, nespremenljivost, izogibanje smrti in končnosti je danes najprej utelešena v nesmrtnih smeteh in nerazgradljivi plastiki, ki polni oceane sveta. Smrt, ki predstavlja del življenja, je onemogočena. Smrt je umrla. Smrt je bila usmrčena. In ali ne kulminacije zahodne metafizike predstavlja ravno eksplozija jedrskega reaktorja v Černobilu? Organizmi, odgovorni za razkroj organskega, so zaradi radioaktivnega sevanja v Černobilu pomrli in tako prenehali opravljati svoje razkrojevalno delo. Tako je tudi v Černobilu nastopila nezmožnost smrti: »Černobil je predvsem katastrofa časa,« je zapisala nobelovka Svetlana Aleksijevič v svoji knjigi Černobilska molitev (1997). Izkazalo se je, da je v Černobilu šlo za napoved prihodnosti — večnega smetišča. Drevesa v Rdečem gozdu blizu Černobila »ne razpadajo, kot bi morala, niti niso prebavljena v zemljo ali transformirana v kompost. Časovni okvir končnega je bil raztrgan in enaka usoda je doletela smrt samo, torej materialno posmrtno življenje gnitja in razpadanja,« zapiše Marder v svoji knjigi Černobilski herbarij: Fragmenti eksplodirane zavesti (2016). Poigravanje z nesmrtnostjo in neskončnostjo, s časom nasploh — tem strojem razkrojevanja —, je oblikovalo človeka v to, kar je, in je oblikovalo Zemljo v smetišče večnega. Marder zato namigne, da bi moral danes ravno vonj gnitja, razkrajanja predstavljati vonj odrešenja.

O kako je mogoče, da se prsti ne zagnusi? / kako morete dehteti, pomladanske rastline? / kako si sploh zdravilen, sok zelišč, korenin, sadovnjakov, žita? / mar ne polagajo venomer gnilih trupel vate? / Mar niso vse celine čez in čez od trpke smrti zorane? / Kam si se znebila vseh svojih mrličev? / Pijancev in požeruhov tolikih generacij? / kam si odlila smrdečo tekočino in meso? / ničesar od tega ne vidim danes na tebi, ali pa se morda motim; / s plugom bom zaoral brazdo, v rušo bom zasadil lopato in jo obrnil, / prepričan sem, da bom razgalil nekaj pokvarjenega mesa. / Poglej to gnojilo! dobro si ga oglej! / morebiti je bil vsak črv nekoč delček bolne osebe — še glej! / […] / poletna rast je nedolžna in vzvišena nad vsemi temi plastmi grenke smrti. / Kakšna kemija! / da vetrovi resnično niso kužni, / […] / da nobeno jabolko ali pomaranča, melona, breskev ali sliva, niti grozdje, da me noben od teh plodov ne bo zastrupil, / da ne zbolim za nobeno boleznijo, ko ležem v travo, / čeprav verjetno vsaka travna bilka poganja iz tega, kar je bilo nekoč nalezljiva bolezen. / Zdaj sem prestrašen ob Zemlji, tako mirni in potrpežljivi, / iz take pokvarjenosti rojeva tako sladke stvari / brezmadežna in neškodljiva se vrti okoli svoje osi s tako neskončno vrsto bolnih trupel, / iz uparjenega smradu distilira tako dišeče vetrove, / s tako nezavednim pogledom vsako leto obnavlja obilne in sijajne žetve, / tako božanske potrebščine daje ljudem in nazadnje prejme take ostanke.

Ta strašanski vonj gnilega se je pesniku Waltu Whitmanu gnusil, a ga je hkrati tudi nenavadno polnil z življenjem, ko je leta 1856 napisal To gnojilo. Čudi se, kako lahko iz gnitja, domnevne smrti, zraste takšno buhteče življenje. Filozofinja Donna Haraway zato pravi, da smo mi vsi kompost in človek ni zgolj homo, temveč je tudi humus. S tem želi verjetno opozoriti na dejstvo, da nismo tako zelo ločeni od vsega tistega, kar smo vedno dojemali kot nizkotno in manjvredno. Obstaja neka cela alternativna zgodovina filozofije, ki je vztrajala na tej tezi: cvetenje in gnitje, razgrajanje sta dva obraza istega kovanca; rastlinsko siljenje k soncu in svetlobi – ta visoki filozofski, platonistični motiv – moramo izgovoriti v istem dihu kot siljenje rastline v globino zemlje – ponovno platonistični motiv, a tokrat v njem začutimo pridih nizkotnosti. Pa ne bi smeli. Morda je res, da se v svojem vrhuncu rastlina steguje, kar se da proti soncu, a kmalu jo želja po še več življenja obrne ravno proti mokri, temačni in nizkotni zemlji.
Hitro lahko ugotovimo, da poznamo torej dva koncepta smrti – smrt, ki je eno z življenjem, nadaljevanje življenja, in smrt, ki je blokada same smrti in s tem tudi blokada življenja. Bolj kot premišljamo, bolj se zavedamo, da sta življenje in smrt dve neločljivi besedi in nista antonima, kot si to radi predstavljamo. Bolj kot premišljamo, bolj ugotavljamo, da nam ni potrebna neskončnost, ni nam potreben neskončni in pasivni človek-kristal, temveč prej končni in aktivni človek-kompost.

»Ljudje so sijaj cvetov povezovali s svojimi ljubezenskimi čustvi, ker gre na obeh straneh za pojave, ki predhajajo oploditev. [...] Zanimivo je opaziti, da čeprav pravimo, da so cvetovi lepi, je to zato, ker se zdijo skladni s tistim, kar mora biti; z drugimi besedami, kot cvetovi predstavljajo človeški ideal. [...] [Š]e bolj kot umazanost njihovih organov cvetove izdaja krhkost njihovih cvetnih listov: tako cvetovi, daleč od tega, da bi izpolnili zahteve človeških idej, postanejo znak njihovega neuspeha. Pravzaprav po zelo kratkem obdobju slave čudovita cvetna krona nespodobno trohni na soncu in postane bleščeče ovenela. Vzpenjajoč se iz smrada gnojišča – četudi se je za trenutek zdelo, kot da mu je ušel v vzgibu angelske in lirske čistosti – cvet nenadoma spet pade nazaj v svojo prvotno bedo: tisto, kar je najbolj idealno, se hitro reducira na oblak zračnega gnoja. Cvetovi se namreč ne starajo pošteno, kot se listi, ki tudi po smrti ne izgubijo svoje lepote; cvetovi ovenijo kot stare in pretirano naličene dame in umrejo smešno na steblih, ki so jih, tako se je zdelo, nosile do oblakov. Nemogoče je pretiravati s tragičnimi in komičnimi nasprotji, ki jih nakazuje ta smrtna drama, ki je znova in znova odigrana med zemljo in nebom, in očitno je, da jo je mogoče parafrazirati le z uvedbo – ne kot obsodbe, temveč bolj natančno kot črno packo – te slabotne banalnosti: ljubezen diši po smrti.«

17th of October 2022

Dear diary,
this year – when I watch the forest surrounding Topolò every morning from the balcony of our house — it seems that autumn is approaching more slowly than in previous years. Not only did October spare us the usual cold and wet autumn days, but the transition between summer and autumn itself was less visible. At times, the forest seemed completely autumn-like even during this year's hot summer. Even then, the treetops were smeared with a light brown color and during our walks in the forest we were surprised by the prematurely fallen leaves. However, it is precisely in autumn that the forest's natural creation of herbariums is so much more pronounced. Every now and then, when flipping through books, I am surprised by a dried leaf inserted between the pages of the book. It takes me to the heart of the forest, I start thinking about who and where this synecdoche of the forest was collected. When Bruno Latour, a French anthropologist and philosopher of science, was describing the process of scientific research, he was taken over by a herbarium of plants from a Brazilian forest. He observed that the creation of a herbarium is extremely important for botany as a scientific profession and that this profession uses all those methods which help science in general to turn things into knowledge. A leaf that is dried in an oven at forty degrees Celsius—in order to kill all possible microorganisms that try to decompose it—becomes a mobile, controlled and timeless reference for further scientific processes of categorization, generalization, etc. Looking at the collection of dried plants, Latour asks: “Are we far from or near to the forest? Near, since one finds it here in the collection. The entire forest? No. Neither ants, nor trapdoor spiders, nor trees, nor soil, nor worms, nor the howler monkeys whose cry can be heard for miles are in attendance. Only those few specimens and representatives that are of interest to the botanist have made it into the collection. So are we, therefore, far from the forest?” In a way, we are extremely close to the forest. We are especially close to the idea of ​​the forest that humans manage to think at all: a controlled forest or a plant as something singular and not as a huge ecosystem in which there are no singular entities. This entanglement is frightening and somewhat mentally passivating. On the other hand, we are incredibly far from the forest precisely because we do not try to think of it as it is. Latour continues: “In losing the forest, we win knowledge of it. In a beautiful contradiction, the English word ‘oversight’ exactly captures the two meanings of this domination by sight, since it means at once looking at something from above and ignoring it.” We also have the word for oversight in Slovenian: spregled. The herbarium oversees the forest, for to oversee in the same breath means (1) to find out something or to know a thing as it really is, and (2) not to see or not to notice. We capture the plant in a timeless reality and can study it, approach it, create a relationship with it. At the same time, we overlook that the truth of this stored plant, that dry leaf that sticks between the pages of a novel on the shelf in our house, is actually that it is transformed into fertile soil for a new life.

»Del pomena hrane, prehranjevanja in zavedanja okušanja, požiranja, prebavljanja je v tem, da usmerjajo pozornost na domnevno »nižji« vidik človeškega bivanja – na dejstvo, da smo živalska in umrljiva bitja. Prehranjevanje je in mora biti zakoreninjeno v neusmiljeni rutini lakote, požiranja, sitosti in ponovne lakote. (...) Ker je prehranjevanje ponavljajoča se in minljiva izkušnja – ker hrana ne traja, temveč se pokvari, ker ne le hrani, temveč tudi zastruplja –, je prehranjevanje majhna vaja v umrljivosti.«