
A fruit’s forgotten tongue
Kot sem že omenil (1), vsa drevesa okoli mene izvirajo iz tega območja, kar je precej nenavadno za sodobno sadjarstvo. V očitnem kontrastu s tem pa enaka sorta uvoženega grozdja seže do globin strmega griča le nekaj parcel stran. Za ograjo je celoten ekosistem prirejen za gojenje le ene vrste sadeža. Kljub njegovi očitni prevladi pa čutim nenavadno povezanost z diasporično razseljenostjo vinograda. Ker sem tudi sam tuja duša v Starem svetu, poznam to nesprejemljivo prisotnost in nevzdržno prilagodljivost temu terasastemu svetu. A vendar se nisem prišel, da bi obsojal pozabljeno usodo teh trt — vsaj ne neposredno. Namesto tega naj bi bil priča lokalnim primerkom, ki se upirajo nadlogam monokulture: skromnim, trmastim in nostalgičnim sadnim drevesom. Kljub temu, da gre za polpozabljeno kulturo, ta drevesa nikakor niso tiha. V svoji skromni borbi počasi zbirajo jezike, da bi pripovedovala neizrečene zgodbe.
Zemlja pod mojimi nogami se nahaja v Goriških Brdih, na severozahodu Slovenije. Ta regija ima dolgoletno slavo zaradi svojih sadežev. Prav tukaj je bilo pridelanih veliko pridelkov, ki so dosegli centre Avstro-Ogrskega cesarstva, in tako to sladko darilo sega v zgodovino vse do rimskih časov. Danes je ta bogata dediščina ambivalentna zadeva: danosti zemlje so preoblikovane v obsežne vinograde, ki poseljujejo suho obzorje kot neprekinjeno pokopališče — ena grobnica za drugo. Gregorjev sadovnjak v Kojskem je oaza sredi vinogradniške produkcije, saj se upira homogenizaciji okoli sebe in vztraja pri kulturi sadežev — ostanek kmečkega sveta, ki je na robu izumrtja.
Ko je Gregor podedoval to skromno parcelo od svojega očeta, je vedel, da je v njej nekaj več, kot kaže površina. Korenine sadovnjaka segajo mnogo globlje kot le gnojena plast zemlje, po kateri hodimo. Pa vendar je bilo morda mamljivo, da bi ta odročen košček podeželja prodal komu, ki bi tam gojil anonimno grozdje. Danes se zrela zemlja donosno spreminja v abstraktna polja, ki jih hitro zapolni kakršnakoli kultura, ki jo globalni kapital lahko hitreje unovči. V tem makabričnem procesu gre obstoječi svet v pozabo. Gregorjev pogled pa ni bil zaslepljen od pohlepa po dobičku. Njegov pogled je prepoznal vrednost izkušenj, utelešenih v sadovnjaku: istočasno je videl skozi lubje drevesa, v gensko raznolikost, ki jo varujejo živi primerki, in okoli lubja, v znanja, ki rastejo iz tega bogatega kotička.


Zdaj je zgodnja pomlad in v sadovnjaku sem, da dokumentiram geste Jožeta Krečiča, mojstra cepljenja iz vasi Podnanos. Jože je star in vešč mož. Natančnost njegove nege izvira iz desetletij, preživetih v družbi sadnih dreves. Njegovih besed ne razumem — ne govoriva istega jezika —, a pozorno sledim jeziku njegovih rok skozi oko moje kamere. Vejo razpira z britvico, jo prereže pod kotom in jo vstavi v režo na mladem poganjku. Ko opazujem njegovo natančnost, me prevzame spoznanje, da bo moj zapis kljub najboljšim namenom le delni. Jasno je, da občutljivosti, ki vodi njegove prste, ni mogoče povsem prenesti ne z besedami ne s fotografijami. Neulovljive nianse so v kotih rezov, v času in smeri gibov ter v načinu, kako predvideva prihodnjo rast veje. Ob opazovanju njegove umetnosti se ne moreš ne spraševati o negotovi usodi teh dreves. Ko nove kulture preglašujejo stare, se zdi, da so nekatere spremembe nepopravljive. Jože Krečič je varuh erodirajoče resničnosti. Vedno je pripravljen skrbeti za sadovnjak in njegove geste lahko razumejo vsako tukajšnje drevo. A kdo bo še razumel smisel sadnega drevesa, ko bodo njegove roke utihnile?