Dragi Aljaž,

spoznala sva se konec aprila lani v Vidmu. Med nama je bila takojšnja povezanost in od tistega trenutka so se stvari odvijale zelo hitro. Na poti do Topolovega smo se ustavili v čebelarski trgovini in natovorili avto, vanj naložili satne osnove, panje in vse mogoče ter večkrat preverili, da smo vzeli vse potrebno za začetek čebelarjenja s tremi čebeljimi družinami v Topolovem. Naslednji dan smo poiskali dobro mesto za njih, ki bi bilo hkrati v srcu vasi in nekoliko stran od nje. Kraj, kjer bi lahko praznovali čebelarjenje in kjer bi se lahko učili od čebel.
Smo v času planetarnega mišljenja. Prvič v zgodovini smo – ljudje, prebivalci Zemlje – sposobni vedeti, kaj se dogaja povsod po svetu hkrati. Iz te povezanosti, znanja in zavedanja poskušamo razumeti zemljo in vreme na drugačen način. Nenehno skačemo med planetarnim – horizontom – in lokalnim – tlemi. In to je ena izmed stvari, ki nas jih čebele učijo: da gledamo superorganizem kot celoto in hkrati prepoznamo posamezno čebelo kot detajl. Razmišljati veliko in majhno hkrati. Čebele živijo v stalni izmenjavi z okoljem, vse, kar se zunaj spremeni, sproži spremembo znotraj. Neskončna igra med zunanjim in notranjim.

Draga Erika,

navdušuje me, da so lahko čebele posrednice našega razumevanja, kako se prepletata lokalno in globalno. V časih krize globalnega se je osredotočanje zgolj  na lokalno izkazalo za usodno, saj je vodilo v preporod močnejših nacionalnih držav in lokalnih fašizmov. Obstajati mora drugačen način soočanja tako z lokalnim kot globalnim. Bi lahko čebele o tem imele kaj povedati?
A biti učenec čebel ni lahko: ne le zato, ker nas običajno učijo na neverbalen, skoraj skrivnosten, kvazi-verski način – z brenčečimi mantrami in ponavljanji –, temveč tudi zato, ker predstavljajo idealen način delovanja s svetom. Čebele ne uničujejo; proizvajajo in aktivno izboljšujejo svoje okolje. Diverzificirajo, nasprotujejo homogenizirajočim in imperialističnim težnjam globalizacije, v skladu s postulatoma planetarnega mišljenja: “Planetarno mišljenje je predvsem imperativ za raznolikost.”(1) Čebele nehote razgrajujejo naše fiksne epistemološke nasprotja, kot je na primer delitev med znotraj in zunaj: krajino spreminjajo v svoj dom, svoj dom – panj – pa spreminjajo v krajino, tako da jo polnijo z nektarjem in pelodom. Za čebele je meja med domom in krajino že zabrisana, podobno kot je zabrisana meja med kolektivno in individualno subjektivnostjo. Pri čebelah ne moremo ne upoštevati obeh delv binarne delitve skupaj. Njihove prakse so živi primer dejstva, da gordijski vozel narave in kulture, znotraj in zunaj, kolektiva in posameznika nikoli ni bil zares razrešen ali prerezan. Se lahko od tega kaj naučimo? Ali ni naše učenje od čebel podobno zgodbi o učencu, ki nikoli ne more popolnoma preseči svojega učitelja?

1. Spoznavati čebelno floro

EM: Strinjam se. Tudi zato, ker nam pokažejo Nevidno. Gre za polje življenja (Kinji Imanishi) in polje bivanja. Kar neguje njihov obstoj (polje življenja), na enak način neguje tudi njihovo polje bivanja, okolje okoli panjev. To je ravno nasprotno vedênju ljudi do sveta. Čebele pa na Zemlji obstajajo že veliko dlje kot ljudje, zato so njihove strategije preživetja preverjeno dobre.

“Nikoli prej nismo pustili toliko sledi na telesu in koži Zemlje (kar imenujemo antropocen). Nikoli prej je nismo tako objektivizirali, pa vendar se Zemlja nikoli ni tako izkazala kot subjekt, kot se danes. Pravzaprav je podnebna kriza občutljivo izražanje Zemlje kot subjekta, ko deluje svobodno onkraj vsake morebitne kontrole. Nismo več gospodarji njenega vedênja, ne kognitivno, ne pragmatično. Zemlja je začela znova početi, kar želi. Podnebje je tam, kjer življenju podarjamo čudno obliko svobode. Nasprotno kot na tleh, kjer je gibanje počasno in pogosto prekinjeno z odvečnim odporom, je v zraku vse definirano po sposobnosti gibanja in preoblikovanja.” (2)

Čebele živijo blizu neba, a potrebujejo obilje zemlje. Topolove obdaja lep in bogat gozd, zapuščena kmetijska zemljišča, vrtovi. Vse rastline prispevajo k veliki čebelni flori, ki jo odkrivamo s pokušino medu. Spomladi je to divja češnja (Prunus avium), ki cveti v velikih belih kristalih, raztresenih po gozdu, nato se ji pridruži javor (Acer platanoides) z živo zeleno barvo. Te dve drevesi sta velik vir spomladanskega medu, če dopuščajo temperature in razvoj panja, da čebele naberejo več, kot potrebujejo.

Kaj še si odkril v bližini panjev, če gledaš čebelno floro Topolovega?

AŠ: Po tem ko smo dobili čebele, sem začel kazati več zanimanja za rastline. Poleti cvetita tako lipa kot kostanj, na njiju čakamo in upamo, da bo vreme prijazno do njunih cvetov. Kasneje robida in bršljan nudita ključno hrano za zimo. Začel sem opazovati vse rastline v našem kraju, še posebej lepe sivke in borage. Eden od sosedov je začel posebej saditi borage za čebele – mimogrede, si vedela, da se cvetovi borage skozi dan vsakih 2 do 5 minut ponovno napolnijo z nektarjem? Rastlina, v katero sem se najbolj zaljubil, je slez (Malva sylvestris). Živo se spomnim, da sem ga prvič resnično opazil lani poleti, ko je začel okolico čebelnjaka polniti z živimi vijoličnimi cvetovi. Čebele rade nabirajo njegov cvetni prah. Ko zapustijo rastlino, polne nektarja, se v soncu svetijo, prekrite s plastjo srebrnega cvetnega prahu. Če bi bil rastlina, bi bil gotovo slez.

EM: Ja! Rim je poln sleza in ravno slez prvi zacveti po poletni vročini. Tudi jaz jih imam rada.

AŠ: Ponovno sem ugotovil, da so naše čebele izjemni posredniki med nami in rastlinskim svetom okoli nas. Večji del življenja so zame rastline predstavljale popolno drugačnost, v kateri se nisem prepoznal in ki skozi zgodovino zahodnega mišljenja ni izpolnjevala niti osnovnih pogojev vitalnosti: rastlina se ne premika, ne zaznava in ne čuti, ni živo bitje, prej je nedokončana stvar, “nekaj, kar je celo manj kot stvar, nekaj, kar čaka na dokončanje z uničevalno produktivnostjo, da bo uporabljena za višje človeške cilje prehrane, pridobivanja energije in zavetja.”(3) Zakaj bi zapravljali čas z razmišljanjem o ne-stvari? Rastlina ni bila vključena v velik projekt zahodne metafizike prav zaradi nemogočnosti, da bi jo postavili v nespremenljivo, neuničljivo, večno snov. V intervjuju, ki sem ga opravil s filozofom Michaelom Marderjem, je celo trdil, da “je projekt metafizične filozofije formuliran proti rastlinskemu bitju, proti bitju, ki je neločljivo od postajanja: tistega, kar je spremenljivo, se stalno ustvarja, obnavlja, propada in tako dalje.”(4) Ali poznaš izraz “gledati, kako trava rase”? To je sinonim za izredno dolgočasje. Vendar pa so me čebele, ko so me približale rastlinam, premaknile od perspektive biti k postajanju. Naučile so me gledati in resnično videti, kako trava in druge rastline rastejo, se premikajo in delujejo – nekaj, česar mi noben filozofski ali teoretični traktat ne bi mogel omogočiti. Oprosti, malo sem se izgubil.

Ker ravno govoriva o menjavi perspektiv: Kako je z Rimom in njegovimi letnimi časi? Slišal sem, da lahko tam doživiš več kot eno pomlad na leto!

2. Srečanja z drugimi

EM: Sredozemlje je vroča točka biotske raznovrstnosti z veliko rastlinami, ki so endemične za ta prostor. Njihove strategije preživetja so veličastne. Znajo preživeti vroča in suha poletja ter nato rasti med hladnimi in vlažnimi zimami. Ko se rastlinje ob koncu septembra vrne, je to kot drugi pomladni čas. Potem zlata svetloba v oktobru vse ovije v nežno in milo vzdušje. Nekega leta sem celo lahko pobral med po intenzivnem cvetenju nešplje (Eriobotrya japonica).

Čebele nas izzivajo, da naravni svet vidimo globlje in nam omogočajo, da se približamo skrivnostim narave. Superorganizem ohranja stalno ravnovesje znotraj panja. Čebele se zdijo zelo aktivne, a niso vse. Nekatere čebele so vedno v počitku, da organizem kot celota ostane prožen in se nikoli ne izčrpa. Obstaja veliko stvari, ki jih ne razumemo, ko začnemo delati s čebelami, a s časom si pridobimo eksperimentalno znanje, ki temelji na izkušnjah (Erfahrungswissen).

Transvrstnost kot način povezave z naravnim svetom je fascinantno potovanje in deljenje trenutka ravnovesja postane kozmično.

»Toda tisto, kar živa bitja pravzaprav iščejo, ni nujno aktivnost, ampak mirno življenje ob ohranjanju stalnega ravnovesja.« (5)

Ta trenutek se izlije na tistega, ki odpre panj, a hkrati spremeni tudi vzdušje okoli čebelnjaka, saj čebele ustvarjajo polja življenja. Ljudje, ki so na to občutljivi, lahko ta polja tudi doživijo.

»Ko govorimo o polju življenja, si lahko predstavljamo nekakšno prostorsko širjenje, a polje življenja ne pomeni zgolj prostora za življenje, temveč je nadaljevanje, živa razširitev samega živega bitja. [...] Morda je smiselno ‘life field’ prevesti kot ‘polje življenja’ in ne kot ‘polje bivanja’. Beseda ‘life’ v angleščini pomeni eno, a v japonščini se ‘seimei’ (življenje) in ‘seikatsu’ (bivanje) precej razlikujeta po pomenu.« (6) Življenje je bolj o obstoju, vitalni moči, medtem ko je bivanje bolj o delu, organiziranju osnovnih potreb.

Prijatelj mi je nekoč rekel, da je strešni čebelnjak v Berlinu »čebelji raj« (Bienenhimmel) in to srečanje se mi je za vedno vtisnilo v spomin. Ure smo preživeli ob pogovorih o svetu, gledajoč čebele, kako letajo noter in ven.

Tudi ti si imel letos posebna srečanja ob čebelnjaku, kajne?

AŠ: Večkrat sem jih uporabil kot – ponovno – posrednike med menoj in drugimi prebivalci Topolovega. Čebelnjak smo postavili v začetku maja. Emigranti, ki so Topolove zapustili med hladno vojno, se običajno vračajo v vas sredi poletja. Nekateri njihovi domovi so zelo blizu čebelnjaka, kar je bilo poleti veliko presenečenje za vse njih! Nekaterim ta ideja ni bila všeč: »Preblizu so!« in »Kaj če pridejo v mojo hišo?« sta bili dve najpogosteje slišani izjavi o naših čebelah. Začel sem vabiti ljudi, naj pridejo z menoj na inšpekcijski pregled panjeb. Prišlo je do nenadnega preobrata. Nekateri so šli z mano skozi vse faze čebelarjenja: preglede, hranjenje, oskrbo, zdravljenje, točenje medu, čiščenje opreme in premikanje panjev. A to je bil obrat tudi do mene osebno. Nenadoma smo imeli skupno ljubezen, nekaj za početi in prostor, kjer smo lahko skupaj. Mimogrede, povedal sem ti, da smo hoteli ustanoviti klub »I fuchi di Topolò«? Prevedeno tako »Troti Topolovega« kot tudi, seveda, »Jebači iz Topolovega«. Neumne šale, ki jih delamo, ko smo obdani s čebelami! Sprašujem se, če je to nekaj, kar čutijo vsi čebelarji: da bivanje s čebelami ljudi odpre v smeri, ki je sicer ne bi raziskovali – socialne, etične in epistemološke. Imaš tudi ti kakšno posebno zgodbo o čebelah kot mostu do drugih, ki bi jo rada delila?

3. Branje satja

EM: Leta 2009 sem na streho Kraftwerk Mitte v Berlinu postavila nekaj panjev. To je bila zapuščena industrijska zgradba, ki jo je Dimitri Hegemann uspel najeti od mesta Berlin za organizacijo kulturnih dogodkov in gostovanje svojega tehno kluba Tresor. Strinjal se je s čebelarjenjem na strehi, a je bil zelo nervozen, ko sem organiziral prevoz samo treh panjev. Bilo je februarja in Nemška opera v Berlinu je pripravljala predstavo v Kraftwerku z okoli 1000 ljudmi na odru. Obljubila sem, da jih ne bom motila in da bom 30.000 čebel v treh panjih zadržala zaprte in jih previdno prenesla preko zgradbe, z dvigalom na 10. nadstropje, nato pa še 300 metrov po strehi. Hišnik mi je delal družbo, Dimitri pa je bil kasneje o vsem obveščen po telefonu.
Vse je potekalo gladko, a postavitev novega čebelnjaka je vedno vznemirljiva, saj je naenkrat okoli toliko čebel, ki so vse »superorganizmi«, nad katerimi nimamo popolnega nadzora. Rada imam čebele v urbanih okoljih, ki so povezana s kulturno in umetniško sceno, saj je to nagrajujoče za obe strani. Radovednost kulturnega sveta se zelo lepo ujema z naravnim čebelarjenjem.

»Živa bitja vzdržujejo sebe in tisto, kar je ustvarjeno, postane ustvarjalec. Če temu procesu pravimo življenje, potem je življenje samo vodilno načelo v tem organskem telesu. [...] Z drugimi besedami, za živa bitja mora biti življenje samo končni cilj.« (7)

S spremembo cilja čebelarjenja od proizvodnje medu k umetnosti življenja/umetnosti preživetja se čebele pokažejo na bolj raznolik način. Arhitektura satja je sama po sebi umetniško delo, branje voščenih satov pa je dober način za preučevanje razvoja panja. Med je dragocen in velja za dodatek. Do čebel smo radodarni, ker je radodarnost dober odgovor na obilje. Razvoj superorganizma se odziva na obilje. Voskovne skulpture nastajajo le, ko imajo čebele prostor, da jih zgradijo, in ko je dovolj nektarja, da želijo proizvajati med. Z maksimiranjem prostora in minimiziranjem izkoriščanja je ob odprtju panja vedno presenečenje. Tudi med ima drugačen okus, saj nosi voščen vonj, ki pa po nekaj časa izgine. Sledi prepustnosti svežega čebeljega voska.

AŠ: Mislim, da je to lahko močna kritika organiziranja prostora na podlagi principov, ki jih skupnosti vsiljujejo od zunaj – kritika transcendentne prostorske organizacije. Čebele in njihova divja gradnja satja vidim kot utelešenje potrebe po bolj imanentni organizaciji njihovega okolja. Obstajajo izrazite podobnosti s tem, kako so ljudje Benečije krmarili po meji, ki je nekoč povezovala območja skozi ekonomske, socialne in družinske vezi. Čebele nenehno najdejo načine, da uveljavijo svoje metode gradnje satja in organizacije prostora, tudi ko jih čebelarji skušajo držati urejene in pod nadzorom. Enako velja za ljudi iz Topolovega in prebivalce vasi na drugi strani meje, Livka in Livških Raven: ko je meja razdelila pašnike, ki so jih nekoč skupaj uporabljali, in ko je prekinila družinske vezi, so morali ljudje biti iznajdljivi, da so presekali način, kako je njihova zemljišča organizirala ta ogromna birokratska mašina, imenovana država. In iz tega položaja so nastala solidarna dejanja med dvema ljudstvoma, kot je tihotapljenje osnovnih dobrin. Tako čebele kot skupnosti ob meji ponazarjajo akte epistemske nepokorščine proti prostorski organizaciji, ki jo vsiljuje modernost: pri čebelah je to odpor proti kontroli, usmerjeni v produktivnost, pri mejnih skupnostih pa odpor proti militariziranemu nadzoru njihovih zemljišč.

4. Skrivnosti medu

EM: Rada imam med in bolj ko se med proizvodnjo izogibam dotikanju čebel, bolj skrivnosten postaja. Ne rečem, da mi je všeč vsak med, ki ga naredijo, vendar obstaja med, ko je vse popolno. In to je tisto, kar iščem. Čebele ne proizvajajo enakega medu. Ni res, da vse kolonije znajo narediti odličen med. Nekatere kolonije so izjemne. Znajo ustvariti nekaj neverjetnega. Želim jih najti in med skrbno nabirati, ker tak med zdravi telo, duha in dušo.

“Seveda ne mislim, da organizmi razumejo lepoto tako kot mi. A odkrito priznam, da obstaja vidik pri živih bitjih oziroma v življenju živih bitij, ki ga ni mogoče razložiti samo kot nagon za preživetje. To pomeni, da so živa bitja, namerno ali ne, postopoma postala lepa. [...] Ali ni nekaj, kar bi lahko imenovali kultura, čeprav seveda drugačna od človeške kulture?” (8)

AŠ: Sam ne bi nujno razumel preživetja in postajanje-lepo kot dveh različnih načinov izražanja. Če rečemo, da je “postajanje-lepo” nekaj drugega kot preživetje, enačimo lepoto nečloveških bitij s tisto pri ljudeh ali bolje rečeno, skušamo razumeti prvo skozi prizmo druge. Človeška lepota je po klasični estetski teoriji nezainteresirana, a kar je pomembneje, je tudi rezultat lepote nečloveških bitij! Ta so pravzaprav ustvarila lepoto, okus, vonje – z enim samim namenom: preživetje. Preživeti pomeni biti bolj lep od bitij ob sebi. Vedeli so, da jim bo izumljanje lepote pomagalo preživeti. In lepota postane večja, ko jo povežemo s preživetjem in ostajanjem v življenju, ne manjša. Vedno sem bil skeptičen do nezainteresirane lepote kot zgolj izraza življenja. Rad verjamem, da je to bolj razširjanje življenja. Propagiranje skozi izraz. To mi je všeč. Vsa lepota prihaja iz rastlin, ki želijo biti oprašene: ustvarile so sladkost, sladkorje, ki jih prve prave umetnice – čebele – kasneje spremenijo v tekoče zlato.

5. Odnosi med človeškim in nečloveškim svetom

EM: Čebele, bolj natančno medonosne čebele rodu Apis, kot je Apis mellifera, obstajajo že milijone let. Nikoli niso prenehale obstajati. Preživijo kot superorganizem s številnimi posamezniki, a le eno kraljico naenkrat. Kraljica živi več let, posamezna čebela le nekaj tednov. Znanje panja gradijo delavke, ki živijo relativno malo časa, nato pa se prenese na čebeljo družino, ki preživi skozi zimo. Mi kot ljudje lahko vzdržujemo odnos s čebeljimi družinami, ki jih skozi leta spoznavamo. Postanejo kot prijatelji, čeprav z njimi ne izmenjamo niti besede. Gre za skrb drug za drugega in deljenje okolja.

AŠ: Strinjam se. Deljenje okolja je nekaj, česar se moramo naučiti. Dvomim, da so ljudje kdaj zares znali deliti svoje okolje z nečloveškimi bitji. Zame so kraji, kot je čebelnjak ali če se oddaljimo od čebel in potegnemo bolj splošne zaključke, tudi skupni pašniki, na primer, kraji, kjer poteka šola demokracije, skupnosti in sodelovanja; šola učenja od drugega, človeškega ali nečloveškega subjekta. „[U]čenje ni pretežno mentalna funkcija, ampak 'gibanje' življenja, ki vključuje človeški subjekt kot celoto in v odnosu do različnih okolij, ki sestavljajo ekološki svet.“(9) Mislim, da je ključno ljudi postaviti v 'gibanje' na specifičnih mestih, ki spodbujajo in širijo sodelovanje, soupravljanje in sobivanje. Le s tem, ko nas postavimo na kraje, nasičene s temi vrednotami, lahko resnično dosežemo spremembo. Prav tako menim, da bi morali vzpostaviti čim več krajev za opazovanje in učenje gledanja. Le tako, da se učimo gledati, kako graditi, kako pobirati pridelke, kako ustvarjati obilje, kako živeti, si lahko zamislimo nove možne načine sobivanja s svetom.

In draga Erika,

danes sem se zbudil ob petih zjutraj. Obupano sem čakal sonce po dneh, polnih oblakov in dežja. Ko je sonce začelo vzhajati, sem še malce počakal, dokler nisem bil prepričan, da je v celoti obsijalo naš čebelnjak. Odšel sem tja, pozdravil čebele in sedel na provizorično klop, poraslo z rastlinjem. Razmišljal sem o besedah, s katerimi bi zaključil najino dopisovanje o čebelah, a jih nisem zares našel. Nato pa mi je nenadoma prišlo na misel preprosto “hvala”. Nikoli ne bi sedel sredi trave in cvetja, skrbno opazoval ponavljajoče se lete čebel, če ne bi bilo tebe. Če bi vsak imel možnost to spoznati in početi, bi bil svet boljši.

Z ljubeznijo, hvaležnostjo in občudovanjem,
Aljaž

Ta pogovor je bil prvič objavljen v reviji Robida 10: Correspondences / Korispondence / Corrispondenze (2024).