Uredniška opomba
Besede tega besedila so vzklile iz medsebojnega opraševanja med Uncommon Fruits in Folly; angleška različica tega besedila je na voljo na https://follyarch.info/. Čeprav arhitektura kozolca ni neposredno povezana s sadnimi drevesi, spada v isti svet gojenja. Odločili smo se, da besedilo “Učiti se od kozolcev” objavimo na spletni strani Nevsakdanjih sadežev, ker je tudi kozolec, na svoj način, nevsakdanji sadež zemlje.

- - - -

Čeprav Renzo Rucli še ni napisal avtobiografije, ima zanjo že naslov: Dal Medioevo alla Modernità (Od srednjega veka do modernosti). Rodil se je v kmečki družini v majhni ruralni vasi med Italijo in takratno Jugoslavijo. Kljub vsem oviram mu je uspelo pridobiti arhitekturno izobrazbo. In vendar je skozi celotno profesionalno življenje v umetnosti gradnje vedno negoval globoko zanimanje za podeželsko okolje, iz katerega je izhajal; to ga je vodilo k raziskavam in publikacijam o ljudski arhitekturi njegovega kraja in širše regije.

Renza je posebej zanimal kozolec. Že od otroštva je ta agrarna tipologija zavzemala pomembno mesto v njegovem življenju, saj je kozolčeva oblika zadovoljevala temeljne potrebe Renzove mladosti – služila mu je tako za igrišče kot tudi skrivališče. Kasneje, ko je dozorel skozi arhitekturno izobraževanje, ga je veličastna prisotnost kamnitih stebrov kozolcev v gorskem prostoru mučila kot Sfingin uganka: »Razvozlaj me ali te bom pojedel.« »Znašel sem se pred stvarjo, ki mi ni dala nobene razlage,« mi je zaupal Renzo. (1)

Ruclijeve raziskave o kozolcu so se začele med pisanjem knjige, posvečene arhitekturni in etnografski zgodovini Topolovega, njegovega domačega kraja. Sprva ga je to vodilo k zapisom slovenskega geograf Anton Melika iz 30. let 20. stoletja, kasneje pa tudi k arhitekturnim publikacijam iz 70. let Marjana Mušiča, Jožeta Brumna in Marka Mušiča (2) – verjetno pod vplivom duha Bernarda Rudofskega. Kljub temu noben izmed teh virov ni zajel posebnosti kozolcev, ki jih je Renzo videl okoli sebe. Ker je živel le nekaj minut hoje stran od svojih študijskih primerov, je lahko opravil terenske raziskave in dokumentiral preostale primere. Njegovi izsledki so dosegli vrhunec v dvojezični izdaji, objavljeni leta 1998, z naslovom Kozolec: monumento dell’architettura rurale / spomenik ljudske arhitekture.

Čeprav so bili desetletja zapuščeni, se agrarne relikvije, ki so očarale Renzovo domišljijo, še vedno najdejo v dobrem stanju – če veš, kje iskati, seveda. Tako sem se zgodaj spomladi 2025 odpravil v gozd z Renzom Ruclijem, da bi našel ruševino: kozolec, porasel z vegetacijo, ki ga je preučeval pred četrt stoletja.

Nekaj časa slediva zaraščeni poti, nato nenadoma zavijeva in se začneva vzpenjati po strmem pobočju brez očitne poti. »Stari vhod je bil nekje tukaj.« Ko se približujemo kraju, mi Renzo pojasni, da je sam kozolec že izjema v običajni tipologiji – in da se je nekje med tem, kjer stojimo, in osrednjo Slovenijo razvila izjema izjeme.

V svojem bistvu je kozolec sušilnica: preprosta lesena konstrukcija za sušenje pridelkov. “To strukturo najdemo povsod, od Skandinavije do Rusije, vendar je prostoru slovenskega alpskega loka rudimentarni okvir postal zgradba.” Nadaljuje:

RR: To je posebnost. S funkcionalnimi – celo logičnimi – prilagoditvami se je postopoma k preprosti linearni strukturi dodala še ena. Najprej so postavili streho nad vsako linijo, nato eno streho med dvema paralelnima linijama. Potem je nekdo verjetno naredil skok v merilu. Do takrat je bil še vedno kos opreme: ni bil še zgradba.

Kozolci se pojavljajo kjerkoli, kjer je treba posušiti pridelke. V najpreprostejši obliki zadostuje kup strukturiran okoli osrednjega stebra. V območjih z veliko padavinami pa te strukture pogosto potrebujejo streho, da jih zaščitijo pred dežjem. Zato je, kot opozarja Renzo, linearen kozolec prisoten po vsej Evropi. Zanimivo je, da je na območju pod slovenskim vplivom ta začasna struktura postala prava zgradba.

RR: Z vidika koncepta je vprašanje naslednje: kozolec – in mislim, da le nekaj zgradb v zgodovini sledi tej poti – ni nastal kot gradnja, ampak se je razvijal postopoma. Običajno zgradimo zgradbo, ker želimo zgraditi zgradbo. Ni prehoda od opreme do zgradbe. V tem primeru – in to je zanimivo – je obstajal ta zelo počasen prehod, s postopnim dodajanjem, dokler ni nastala zgradba.

AFL: Kaj pomeni »prehod od opreme do zgradbe«?

RR: Prvotni kozolci, zgrajeni v celoti iz lesa, so imeli značaj orodja, saj je bilo veliko primerov, ko je kmet kozolec prodal, ga razstavil in odpeljal drugam. Lahko si ga sestavil in razstavil, kot vsak drug kos kmetijske opreme.

AFL: Predvidevam, da bi bilo tu težje to storiti – zaradi kamnitih stebrov.

RR: Res je. Tako sem izpopolnil problem, kot si rekel, ker tukaj kozolci niso ohranili lesenih stebrov. In zagotovo to ni zgradba, ki bi jo izumil nekdo iz Topolovega – verjetno so jo videli drugje, v osrednji Sloveniji, in so se jo odločili kopirati tukaj. Leseni stebri so vedno problematični na mestu, kjer se stikajo s tlemi – sčasoma gnijejo. Treba jih je menjati na vsakih petdeset ali sto let. Nekdo se je torej odločil zamenjati les s kamnom.

Menjava materiala je sicer omejila mobilnost kozolca, vendar je zidanost stebrov prinesla večjo trajnost. Kot poudarja Renzo, je tektonika slovenskega kozolca doživela dve pomembni preobrazbi, ki označujeta njegovo edinstveno identiteto. Najprej se je formaliziral kot struktura z dodano streho; nato se je razvil iz začasnega aparata v trajno zgradbo z zidanimi stebri. Najbolj jasni primeri te tipologije kot resnične zgradbe so v okolici Škofje Loke, proti dolini Soče preko Idrije in Tolmina ter čez mejo v Italiji.

RR: Vprašanje je: zakaj se ta preobrazba zgodi prav tukaj? Seveda moramo upoštevati, da je tukaj na voljo kamen, ki ga je lažje obdelovati, vendar menim, da gre tudi za kulturni dejavnik. Lahko rečemo tako: mojstri graditelji pozno-gotskih cerkva so živeli in delali v teh dolinah. Zgradili so mnoge gotske votivne cerkvice, ki so še danes vidne – v Benečiji jih je 25. Okoli leta 1450 se je na drugi strani Italije v Firencah že začela renesansa. In vendar je tu obstajala še ta šola kamnosekov – torej arhitektov. To območje je bilo poseljeno z ljudmi, sposobnimi zgraditi gotsko cerkev z rebri, oboki itd. Verjetno je nekdo s tem znanjem vplival na gradnjo kozolca. Tega ni mogoče dokumentirati – nemogoče je – vendar smo priča naključju: prisotnost mojstrov gotskih cerkva in vzdržnost kamnite zidane konstrukcije v kozolcih.

AFL: Zanimivo je, da omenjaš gradnjo svetih prostorov, saj kozolci res oddajajo občutek kozmične harmonije – duhovne povezanosti z zemljo. V vsakem primeru, gradbene tehnike, uporabljene v večini primerov zidane konstrukcije, ki razkrivajo surovo strukturo, podpirajo tvojo teorijo o gotskem vplivu.

RR: Da, obstajal je močan gotski vpliv. V slovanskem svetu je veliko krajev, kjer je gotski slog našel svoje najmočnejše izraze – najboljši arhitekti so bili v Pragi, ne? Za mene je stolnica sv. Vida veliko močnejša od notredamske. Praga, Moravija, Avstrija – vse so bile območja intenzivnih kulturnih izmenjav in arhitektura je izhajala iz teh procesov deljenja znanja.

AFL: Pet stoletij kasneje kozolci ostajajo priče empiričnemu srečanju alpskega, slovanskega in mediteranskega sveta. (3) Rad bi se vrnil k tvoji biografiji in izkušnji, posebej k odnosu med italijansko in slovensko, takrat jugoslovansko, kulturo med hladno vojno. Ali je takrat obstajala kakšna stigma do kozolca?

RR: Po mojem mnenju se je bitka tu odvijala na jezikovnem področju. V šoli ni bilo dovoljeno govoriti slovensko. Jezik nosi močno identiteto – je hkrati zelo osebna in kolektivna stvar. Ko sem hodil v šolo, sem komaj znal italijanščino. In tam so učitelji učili samo v italijanščini, tako da je bilo že učenje in opravljanje izpitov težavno. Od združitve Italije dalje je bilo močno spodbujano italijaniziranje, tudi na Siciliji. Tukaj pa je bila borba težja, ker slovenščina nima nič skupnega z latinščino. Tako smo bili videni kot tuje telo, ki ga je bilo treba asimilirati. To je bil koncept. Kar pa se tiče stvari, kot je kozolec – sadeži kulture – ljudje niso o njih vedeli nič. Nihče ni vedel ničesar o tem. Italijan ne ve nič o kozolcu. In zanimivo je, ker je kozolec tudi del slovenske identitete. Je znak, nekaj, kar pripoveduje način življenja. Na primer, zelo sem bil presenečen, ko sem šel v Bruneck v Trentino in videl kozolce po vsej dolini Siglia, od Celovca skoraj do prelaza in dol v Južno Tirolsko. Tam je nemška asimilacija nastopila že veliko prej. Kmetje še vedno skrbijo za svoje kozolce, a ne vedo, da varujejo nekaj, kar izvira iz identitete, ki je že izginila, čeprav je imela zgodovinsko in kulturno kontinuiteto.

AFL: Pravzaprav v svoji knjigi kozolec imenuješ spomenik kmečki civilizaciji, ki je že minila. Kaj kozolec – kot materialni izraz življenja – pove o bivanju v teh krajih?

RR: Živeti v kmečkem svetu pomeni živeti težko življenje, predvsem tukaj. To pomeni, da morajo materialni izrazi najti najučinkovitejše rešitve v teh pogojih. V tem kontekstu delo, izdelki in teritorij tvorijo simbiozo. Ne želim idealizirati preveč, saj je druga stran medalje izčrpavajoče delo. Ampak po mojem mnenju je kozolec edina zgradba, ki se lahko obnaša kot spomenik. Hlev ni primeren, niti lovska koča, ker so te vrste gradenj še naprej uporabljali skozi čas. Kozolec pa ima tako golo izražanje, tako zvest funkciji, da si je težko predstavljati, da bi ga uporabili za kaj drugega: lahko je spomenik. Spomenik ne služi ničemur. Njegova funkcija je preprosto biti prisoten.

AFL: Ampak rekel si, da je slovenski kozolec že doživel dve preobrazbi. Ne bi mogli domnevati, da lahko doživi še eno metamorfzo, ki mu bo dala novo uporabno vrednost?

RR: S tem se odpirajo širša vprašanja. Ne samo arhitekture, ampak transformacije družbe in našega načina življenja. Danes nekateri iščejo nove uporabe za to strukturo, z različnimi stopnjami uspeha. Ampak dejstvo je, da so te zgradbe lepe, tudi izven kulturnih, gradbenih in drugih vprašanj. Kozolec ima močan značaj in je v harmoniji s krajem. Morda je to točka, pri kateri lahko začnemo.

Družbene transformacije, o katerih govori Renzo, izhajajo iz prehoda od agrarnega k urbanemu načinu življenja. Z odseljevanjem ljudi in mehanizacijo kmetijskih tehnik je kozolec v teh gorah postal zastarela infrastruktura. Občutek opustelosti danes ni posledica samo fizične degradacije, temveč tudi izgube sezonskih ritualov, kar povzroča nespreminjanje kozolčeve fasade skozi vse leto. Kot se spominja Renzo Rucli v svoji knjigi, je nekoč dejanje sušenja pridelkov predstavljalo periodično preobrazbo značaja kozolcev: »Skozi te operacije nalaganja/razkladanja se zgradba ‘preobleče’ in zunanje fasade prevzamejo taktilno in barvno raznolikost sušenih produktov, rumenega žita, sivega sena itd.« (4) Eno generacijo kasneje Vida Rucli neguje metaforo zgradbe, ki označuje ciklični prehod časa, pri čemer kozolec imenuje »koledar v obliki hiše ali templja«. (5)

​​AFL: Vrniva se k tvoji arhitekturni izkušnji. Kaj te je kozolec naučil v teh letih?

RR: Kozolec me je naučil esencialnosti oblike – kako iz namena izluščiti strukturo z najmanjšim možnim odpadkom. Tu vidiš, da so višine sorazmerne z uporabo in ekonomiko, a te variacije postanejo tudi izrazne. Zgornji del je prostoren, tako da se zdi, da tam lahko dihaš, spodaj pa se počutiš bolj zaščiten. In predvsem, celota se zdi pravilno umeščena. Včasih se mi zdi, da je ta zgradba preprosto pokukala iz tal, kot da bi naravno zrasla tu. Všeč mi je ta metafora. Zgradba je tudi krajina, mar ne? To lekcijo sem uporabil pri gradnji svoje hiše na Lesah. (6) Ko jo pogledam, imam občutek, da sedi dobro zasajena v krajini. Za odgovor na tvoje vprašanje: modulacija občutkov, ki jih ponuja prostor, skupaj z vprašanjem konteksta, ki je na koncu temeljni problem arhitekture – to sem se naučil od kozolca.

Tudi kot delne ruševine kozolci ostajajo otipljive evocacije kraja in kulture, ki jih je gojila. Kaj bo prihodnost prinesla za redke primere, ki danes še stojijo v Benečiji, je negotovo. Čeprav za ohranjanje teh struktur v dobrem stanju ni potrebno veliko vzdrževanja, je neprijetna resničnost ta, da se je v zadnjih desetletjih opazno (in morda nepovratno) poslabšalo njihovo materialno stanje. Kot strukture, ki so navidezno odklopljene od vrednot in skrbi sedanjosti, kozolci postopoma izhajajo iz uporabe in naše skrbi. Ob odsotnosti pogojev za njihovo podporo tvegajo, da bodo izginili iz izkušnje življenja in preživeli le na brezosebnih straneh arhitekturnih publikacij. Kljub temu pa – medtem ko robustnost njihovih kamnitih stebrov še vedno podpira lesene palice nad tlemi – ostajajo kraji za negovanje domišljije in za potencialno transformacijo. Bodisi kot prostor spomina, osvobojen funkcije, bodisi kot analogija ukoreninjenosti za vključitev v prakso – kozolci nas lahko veliko naučijo.

- - - -

Bibliography

Melik, Anton. Kozolec na Slovenskem. Razprave znanstvenega društva v ljubljani, 1931.

Michieli, Tommaso. Saponaro, Filippo. Falaschi, Elia. A casa dell'architetto. Gaspari, 2024.

Mušič, Marjan. Arhitektura slovenskega kozolca. The Architecture of the slovene ‘kozolec’ (hay-rack). Cankarjeva založba, 1970.

Rucli, Renzo. Kozolec, monumento dell’architettura rurale / spomenik ljudske arhitekture. Cooperativa Lipa, 1998.

Rucli, Vida. “Kozolci: architecture and the cyclicity of time.” in Ajda-Pratika. Robida, 2022.