Ko oberemo sadeže in pisano listje odpade, si drevesa v sadovnjaku postanejo podobna. Njihove veje in debla se zlijejo s sivorjavimi barvami pokrajine. Kot okamenela so pripravljena na zimski počitek. Spomladi vzbrstijo in bujno zacvetijo. Dobro oko sicer uspe razločiti slivo od marelice, neuki slehernik pa le uživa v plesu cvetnih lističev in opojnih vonjavah.

Da bi obiskovalci sadovnjaka v vseh letnih časih prepoznali posamezna drevesa, smo jih označili s tablicami, ki vedoželjnim nudijo informacije o vrsti, sorti in kraju, od koder je prišel cepič oziroma sadika. Na veje dreves smo obesili temno modre emajlirane ploščice z barvnimi krogi, ki že na prvi pogled naznanijo, za katero vrsto sadja gre — marelice so oranžne, češnje rdeče in fige modre.

Gregor me je prvič povabil k sodelovanju, ko sem bila ravno v Kjotu, v prenovljeni stari japonski hiši. Bil je september in sence rumenozlatih listov so migetale na shōji zaslonih. Ko sva se nato naslednjič srečala v Kojskem, so bila drevesa že čisto gola, tiha; le burja je neumorno premikala njihove veje.

Oznake dreves so zamišljene tako, da se premikajo — da niso le statični medij podajanja informacij, temveč da v vetru nežno žvenketajo in ob polni luni odsevajo njen blesk; da obarvajo sivo podobo zimskega sadovnjaka in dodajo novo plast v obiskovalčevem doživljanju tega posebnega prostora. Gibljivost vnaša v sadovnjak rahlo nepredvidljivost. Včasih jih zaznamo le kot kratek zven, drugič kot utrip sončnega žarka, saj z odzivanjem na veter, svetlobo in letni čas skupaj z drevesi soustvarjajo spreminjajočo se podobo sadovnjaka.

Emajliranje je zelo stara tehnika okrasa in zaščite kovinskih elementov, pri katerem ob premazu steklenega prahu pod visoko temperaturno obdelavo, površina postane težko uničljiva in zavidljivo lepa. V naših krajih je obrt in tudi želja po uporabi emajla žal nekoliko usahnila, zato je ob zgodbah starih sort dreves, njegova prisotnost prav tako dragocena.