Ko so bili Nevsakdanji sadeži še zgolj seme, se spominjam, da smo si skupaj z Robidami zamišljali, v kaj bi ta projekt lahko zrasel in kako bi lahko njegove efemerne izkušnje dozorele v dostopen arhiv znanja. Velik del dogajanja okoli sadovnjaka in kuhinje je neločljivo povezan s svojim kontekstom, zato ga je težko presaditi drugam. Na primer: kot rez, narejen v hrano ali les, ali odmerjanje sestavin glede na letni čas – vse to je vedno specifično. Te stvari so posebne prav zaradi svoje prepletenosti z obdajajočimi okoliščinami, ki so vezane na prostor in čas. Čeprav pisni recepti poskušajo takšne svetne nianse prenašati na breztelesen način, je najboljši način učenja neke veščine še vedno praksa v prisotnosti nekoga, ki ga vodi izkušnja.

Morda je želja po prenosu znanja prek prostorske ali časovne ločitve navsezadnje nedosegljiva. A med vsemi mediji se zdi, da so gibljive slike najbolje opremljene za premoščanje pedagoške vrzeli med vedoželjnim učencem in oddaljenim praktikom. Ni naključje, da je sodobni pojav video vodičev postal tako razširjen: pretočne platforme preplavljajo internet z obiljem video vsebin, ki naj bi vsakogar naučile česarkoli. Za učenje ne potrebuješ več neposrednega odnosa z drugimi ljudmi, temveč lahko njihovo prakso voajersko opazuješ od daleč. Moj odnos do te posledice komunikacijskih tehnologij ni prezir do razkroja veščin – čeprav do tega lahko pride –, temveč vse večja fascinacija nad možnostmi, ki jih takšni prevodi omogočajo. Kot je nekoč špekuliral Vilém Flusser: »Če bi stari razmišljali v videu namesto v besedah, bi imeli videoarhive namesto knjižnic.« (1)

Tako se je postopoma za Nevsakdanje sadeže oblikoval videoarhiv. Značaj posameznih del se razlikuje glede na dejanje, ki je dokumentirano. Včasih spominjajo na video vodiče, denimo ko je Jože Krečič v delu Grafting / Innestare / Cepljenje pokazal, kako je mogoče les razcepiti z ostrim rezilom, ali ko je Alessia Beltrame v Wild Fermentation / Fermentazione selvatica / Divja fermentacija oprijemljivo prikazala trenutek, ko soljena zelenjava začne izločati slanico. Montaža v teh in drugih primerih daje prednost temu, kar je bilo ujeto na licu mesta. Tako vsi okoliški zvoki soustvarjajo spontano atmosfero, ki spominja na skupno razpoloženje udeležencev v trenutku, ko so bili njihovi gibi posneti.

Kljub temu videi v tem arhivu nikoli niso povsem didaktični. Pogosto kamera zapusti človeško perspektivo in se približa samim materialom. Iz takšne bližine kadri ustvarijo vtis, da tudi inertne stvari oblikujejo roke – denimo ko les prikliče določene geste v delu Would wood be a fruit? / Sarebbe il legno un frutto? / Bi les lahko bil sadež?, ki je rezultat delavnice, ki sta jo vodila Diogo Amaro in Madalena Vidigal. Vizualni premik, ki ga ponuja pogled kamere, zamaje ustaljeno predstavo, da znanje teče le v eno smer – od človeka k človeku ali od mojstra k vajencu. Namesto tega bližnja perspektiva nakazuje, da je inteligentnost zasidrana tudi v sami materialnosti – med vlakni lesa ali sredi fermentirajočih se sokov. Ko se človeške in ne-človeške geste razvijejo v koherenten proces, medij videa jasno pokaže, da roke taktično znajo interpretirati, se učiti iz materije in se z njo pogajati, četudi bi solipsistična glava rada trdila drugače.

Na ta način Nevsakdanji sadeži postanejo način upiranja epistemicidu (2) oziroma izbrisu utelešenih, vernakularnih in manjšinskih vednosti, ki jih je zahodna modernost uveljavila z industrijskimi tehnologijami in kulturno homogenizacijo – procesi, ki so zaznamovali tudi kmetijstvo in prehranske navade. Ko so Maria Gilda Primosig in Studio Erba (Philipp Kolmann in Suzanne Bernhardt) ustvarili Recipes exchange / Ricette di scambio / Recepti izmenjave, so delili drobce lokalnih tradicij, zasidranih v svojih geografijah. To jim ni omogočilo le prenosa že obstoječega znanja, temveč tudi ustvarjalno priložnost za ponovno iznajdbo tradicije – ne kot modernistični prelom s preteklostjo, temveč kot premišljeno reinterpretacijo situiranih vednosti. Podobno nam je Italo Rucli, ko nam je pokazal, kako predelati hruške – Pera / Hruška / Pear / Fermentinka – , ki sta jih Ola in Dora nabrali v Gregorjevem sadovnjaku, pojasnil, da sadja v preteklosti nikoli niso povsem stiskali, temveč so preostali sok pustili, da je kasneje fermentiral in se je lahko destiliral. To nas je pripeljalo do ideje o negovanju bakterijske kolonije, dokler sok ni postal kis, ki smo ga nato uporabili za pripravo oksimela na delavnici Ways to Vinegar / Modi di aceto / Načini kisa, ki jo je vodil Studio Erba.

Ti trenutki, ki bi se brez neposrednega prenosa iz rok v roke zlahka izgubili, so zdaj preneseni v nematerialno skupno dobro, kjer jih je mogoče sejati na daljavo, da bi vzklili v prihodnje geste.

Ta članek je bil prvič obljvaljen v Robida 11 orchard/frutteto/sadovnjak.