Gregor Božič je filmski režiser in ljubitelj sadnih dreves, čigar delo z vizualnimi podobami, zgodbami in drevesi se tekoče premika med svetovi, ki jih pogosto dojemamo kot ločene: gojeni in divji, običajni in nevsakdanji, botanični in kulturni. Njegovi dve praksi – ena zasidrana v neposredno sodelovanje z okoljem, druga poglobljena v umetniško in refleksivno raziskovanje domišljije in pripovedovanja zgodb – se presenetljivo in ustvarjalno prepletata.

V vasi Kojsko v Goriških Brdih – hriboviti pokrajini na meji med Slovenijo in Italijo, blizu Topolovega, v smeri proti Gorici – Gregor skrbi za poseben sadovnjak z več kot 300 sadnimi drevesi, kjer zbira stare, avtohtone in izginjajoče sadne sorte. Ta kos terasaste zemlje, ki meri manj kot hektar, postaja genska banka sadnih sort, ki izginjajo tako iz lokalnega kot globalnega okolja in jih trg večinoma prezira. Tukaj ima vsako drevo svojo zgodbo, vsak sadež pa svoj poseben okus.

Gregor sadovnjak vidi kot agro-kulturno zbirališče – prostor, kjer gojenje postane oblika pripovedovanja zgodb, in kjer drevesa rastejo ob idejah, spominih in izmenjavah. Naš pogovor z njim izvira ne le iz projekta Nevsakdanji sadeži, ki ga je Gregor pomagal oblikovati in mu vdihniti življenje, temveč tudi iz njegove subtilne vztrajnosti, da sadje – in morda tudi svet sam – vidimo drugače. Pri njem sadje nikoli ni zgolj nekaj za pojesti ali prodati; je spodbujevalec razmišljanja, nosilec zgodovine, spodbujevalnik domišljije. Prav v tej nevsakdanji viziji, kjer gojenje sreča domišljijo, ga lahko spoznate v tem intervjuju.

Z Gregorjem smo se srečali nekega pozno-poletnega dne med drevesi, v njegovem sadovnjaku.

Dora Ciccone: Kako je nastal tvoj sadovnjak, zakaj ravno tam in kaj ti pomeni ta prostor?

Gregor Božič: Sadovnjak je nastal v vasi Kojsko v Goriških Brdih, na zemljišču, ki so ga moja mama, stric in teta podedovali od moje none, ki je tam živela. Ko sem začel razmišljati o sadovnjaku, je bilo to zemljišče že zaraščeno. Tam, kjer je sadovnjak, je severna lega, zato tam nikoli ni bilo veliko grozdja – za vinograde so prihranili boljše, južne lege. Imeli pa so sadje: češnje, marelice, hruške, sem pa tja tudi kakšno figo. Sadovnjaki v Brdih so bili narejeni na roko, brez strojev, teren pa je bil pisan in razgiban, zato so tudi drevesa sadili razgibano – eno veliko češnjo, eno manjšo hruško. Tega se spominjam že kot otrok.

Te češnje so bile ogromne, take, kot jih danes skorajda ne vidiš več. Rasle so na divjih podlagah – ljudje so v gozdu izkopali divjo češnjo, jo presadili, pustili nekaj let, nato pa cepili v razkol s sorto, ki so jo želeli. To je bil sicer dolgotrajen proces, a tako so na začetku vzgojili močna drevesa, ki so rasla visoko v nebo. Nihče jih ni obrezoval, razen na začetku, ko se je oblikovala krošnja. Češnje so obirali skupinsko, plezali so po drevesih. In teh češenj je bilo ogromno. Spominjam se neke čempevke, malo poznejše češnje, ki jo je obirala cela družina, včasih pa še sosedje. Češnje so potem dali na mizo in preverili, če je katera piškava. In potem so jih prodali.

Dreves niso škropili, saj ni bilo denarja. Morda le pozimi - proti plesni. Šele po vojni so prišli prvi strupi proti češnjevi muhi, a jih je bilo težko uporabljati, saj so imela drevesa ogromne in visoke krošnje, tako da jim s traktorjem nisi mogel priti blizu. Vse je bilo torej ekološko – per forza, po nujnosti.

Ta drevesa so rodila ogromno, čeprav zanje ni nihče posebej skrbel. In kasneje, ko so moji stari starši postajali starejši, še manj. V tistem času sem živel v Berlinu in tam spoznal, kako težko je dobiti dobro, okusno sadje in zelenjavo. Kar je bilo, je bilo drago, medtem ko je bilo pri nas sadja v obilju, padalo je po tleh, pa ga nihče ni pobiral. Spraševal sem doma, kaj je zdaj s tem sadjem, pa sem ugotovil, da so sadovnjake večinoma zapustili. Otroci moje none so se preselili v mesta in nihče se ni več ukvarjal s to zemljo, razen mojega strica.

Moja nona, ki je živela do sto let, se je vsega tega dobro spominjala. Ti ljudje so imeli do teh dreves zelo poseben odnos. Točno so vedeli, kje je bilo katero drevo, ker so z njimi sobivali zelo dolgo časa. Ta drevesa so bila kot domače živali ali pa kot družinski člani. Tam, kjer smo imeli orodje, je bil en “kazon”. Zraven je bila češnja, vidona, in hruška, perifigi. Moja nona se je vsega spomnila. Drevesa so živela tako dolgo, da jih je poznala ona, posadil jih je njen nono, spomnila pa se jih je tudi moja mama. Jaz sem bil prva generacija, ki teh dreves ni več videla. Zato ker sem prva generacija, ki se s to zemljo ni ukvarjala več; generacija otrok, rojenih v 80-letih.

Začel sem razmišljati, kaj bi lahko naredili. Z očetom sva nato najprej posadila dve drevesi, hruško perifigi, na mestu, kjer je nekoč stala. Ko sem začel raziskovati lokalne sorte, sem brskal po literaturi – okoli leta 2010 sem hodil v knjižnico v Gorici, kjer imajo še veliko knjig iz časa Avstro-Ogrske. Kasneje sem dobil gradivo tudi iz Dunaja. Spoznal sem, da vse, kar so govorili kmetje, ni bilo le ustno izročilo, ampak tudi zapisano, in da so se s to temo ukvarjali tudi strokovnjaki. V Avstro-Ogrski je bilo to območje – Goriška in Brda – pomembno za preskrbo s sadjem, katerega so imenovali “južno sadje” in ki so ga prodajali na Dunaju in v Celovcu. Po prvi vojni, ko je območje pripadlo Italiji, pa je država njegov pomen zanemarila, saj je imela sama bogato sadno proizvodnjo po vsej državi in ni vlagala sredstev v vzdrževanje teh prostorov. Po drugi vojni so prišle agrarne reforme: na manjših površinah so hoteli več pridelka, sorte pa so omejili. Včasih je bilo v eni sami regiji na tržnic, na primer, več kot trideset sort hrušk, kasneje pa so jih zaradi masovne proizvodnje in trga namerno hoteli omejiti na tri. Ideja je bila, da kupec ne pozna sadja in da bi preprosto rad navadno jabolko, ki mora izgledati kot navadno jabolko, hruška kot hruška in tako naprej. Jabolko mora biti standardizirane oblike – čim večje in čim bolj rdeče. V masovni proizvodnji in predvsem masovni distribuciji ne moreš prodajati svežega sadja, zato ker takšno sadje traja zelo malo časa. Od takrat se je torej svetovna prodaja sadja zreducirala na le nekaj sort, ki so znane po celem svetu, na sadje, ki je trpežno za transport in seveda na sadje, ki je vzgojeno na nizkih drevesih z uporabo ogromnega števila pesticidov, herbicidov in škodljivih snovi.

Ko sem to razumel, sem sadovnjak videl kot kulturni, ne samo agrarni projekt. Zaprosili smo za sredstva švicarskega sklada za Slovenijo in z denarjem izdali dve reviji ter začeli s sadovnjakom. Leta 2014 je izšla knjiga Sadje sonca, kjer sem zbral vsa pričevanja ljudi, ki so mi pripovedovali zgodbe o lokalnih sortah. Zdelo se mi je pomembno, da bi imeli v sadovnjaku čim več sort, ki so tam popisane – zato da se ohranijo. Z očetovo pomočjo sva sadovnjak širila, saj sam nisem živel tukaj. Leta 2018 smo ga razširili, ko je oče kupil sosednji neoskrbovani vinograd. Takrat sem posadil po dve drevesi najboljših sort, ki so se mi zdele nekaj posebnega. Danes sadovnjak ohranja obliko iz leta 2018. V tem trenutku skrbimo, da drevesa preživijo – če katero usahne, posadimo novo. Ne širimo ga več, saj je že tako velik in zdaj vedno znova naletim na iste stare sorte, ki jih že imam. Razlog je preprost: generacija, ki je imela največ znanja in zgodb, je večinoma že odšla. To so bili ljudje stari med osemdeset in sto leti, ki so znali poimenovati sadeže in so poznali zgodbe, povezane z njimi. To mi je bilo izjemno pomembno. Nekatera drevesa so bila pogosto tako stara, da niso več rodila, čeprav so še živela. Precepil sem jih, sem šele zdaj spoznal, kakšne sadeže imajo. Ljudje so mi rekli: »Ta je rumena iz Oborče,« a jaz nisem vedel, kakšna je zares ta hruška. Letos sem jo prvič videl – posebna, skoraj divja sorta, križanec. Drevo je ogromno, raste na pol divje, hruške pa so uporabljali za mošt in sadno vino. Takih je bilo tu veliko, saj se je že v Avstro-Ogrski začelo dogajati, da so agronomi in tudi župniki ljudem svetovali, katere sorte naj sadijo za prodajo – Williams, Napoleone itn. Prej so sadili iz pešk in takrat nikoli nisi vedel, kaj bo zraslo: navadno nekaj bolj divjega, trpežnega, manj izbranega, a s svojimi posebnostmi. Šele stoletja križanja so ustvarila današnje sorte. Tej procesi so izredno dolgi: na Japonskem so denimo šele v 70-ih odkrili grozdje brez pešk, v 80-ih ga začeli razvijati in šele okoli leta 2000 prišli na trg. Zato še danes v trgovinah najdemo hruške izpred 150 let, kot sta Conference ali Decana iz Francije. Nove sorte se uveljavljajo zelo počasi, saj jih je treba preizkušati v različnih okoljih.

Ravno zato so mi lokalne sorte tako dragocene. To so živa drevesa, iz roda v rod sadili in cepili so jih ljudje, ker so vedeli, da tu dobro uspevajo. V našem sadovnjaku ne uporabljamo pesticidov, zato se hitro pokaže, katera sorta je občutljivejša. Veliko darovanih sort od drugod je propadlo, medtem ko naše stare hruške, kot je rumena iz Oborče ali fermentinka, še vedno obilo rodijo – seveda je nekaj sadežev piškavih, a velik del je odličnih. Tako je včasih delovalo: prakse, preizkušene na tem terenu.

V sadovnjaku imam zato tudi nekaj sort, ki so bile v času Avstro-Ogrske priporočene za to regijo, ker so bile bolj »izbrane«. A večino sem jih našel na Goriškem, v Vipavski dolini, Brdih in Benečiji. Največ v Brdih in Benečiji – v Brdih, ker je bilo sadje tam življenjskega pomena, v Benečiji pa zato, ker so bili ljudje bolj izolirani in so ohranili stare sorte. Na Goriškem so jih večinoma izkrčili, a se tu in tam še kaj najde. Soška dolina je imela drugačno klimo – tam sem dobil več jablan in hrušk, kot bi jih lahko sploh precepil. Podobno v Benečiji, kjer so imeli ogromno starih jablan, na primer v Salamantih, kjer so rasle tolminke in druge sorte. A osredotočil sem se predvsem na Brda – tam je bilo največ hrušk, češenj, fig, nekaj marelic. Jablan pa manj, saj so jih imeli predvsem za lastno rabo, največkrat sevko in kakšno sorto, ki je zdržala čez zimo.

Dora: Se ti zdi, da se je v času, ko si postavljal sadovnjak, spremenila percepcija ljudi v Brdih – tako tistih, ki tam živijo, kot tistih, ki se ukvarjajo s sadjarstvom?

Gregor: Ko smo izdali prvo knjigo, je bil pravi bum. Vsi časopisi na slovenski strani so pisali o tem. Na predstavitev knjige je prišlo 500 ljudi, ogromno. Bilo je veliko intervjujev, klicali so me številni ljudje in takrat so se izpostavili nekateri problemi.

Prvi problem je bil ta, da sadovnjak ni drevesnica. To ni prostor, kjer bi zaposleni kot v kakšnem kmetijsko-gozdarskem zavodu skrbeli za razmnoževanje sadik, ampak prostor, kjer drevesa lahko preživijo in kjer si lahko vsakdo vzame cepič. Večina ljudi pa je hotela kupiti sadike, drevesa – a jaz ne počnem tega, to ni moj poklic.

Drugi problem pa je bil trg. Če bi hotel postati pridelovalec za prodajo, so te sorte večinoma neprimerne. Zahtevale bi popolno spremembo sistema: nekoga, ki bi to sadje odkupoval in ki bi vedel, da je res dobro. V primerjavi s sadjem v supermarketih je to drugačno – manjše, različnih oblik. To bi pomenilo spremembo koncepta. Res se že nekaj premika, predvsem pri kupcih na italijanski strani in v Ljubljani, manj pa pri nas na Primorskem. Pri nas ljudje še vedno, če vidijo črvivo češnjo, rečejo: »Oh, ima črva, adijo.« Ne razumejo, da to, da sadež nima nobenega črva, pomeni, da jih je nekdo ubil.

Tako so se odprla vsa vprašanja trga in institucij. Sam sem se odločil, da tega ne bom reševal – to ni moj poklic. Ljudem sem povedal: če vas zanima, posadite divjo podlago in pridite po cepič. Če pa želite sadiko v trgovini, je ne boste dobili pri meni.

Seveda je nekaj ljudi ostalo res zainteresiranih. Organizirali smo akcije: povezal sem se z drevesnico v Italiji, ki je razmnožila nekaj sort, in jih delili naokrog. Tudi z drevesnico Bilje smo se dogovorili, da poskusijo vključiti dve hruški v svoj program. A to so dolgi postopki – uradne preverbe teh sort trajajo sedem let. Morda bodo zdaj začeli ponujati perifigi in fermentinko.

Vse gre počasi, medtem pa generacije, ki so imele še živ odnos do teh dreves, žal izumirajo. Žal pa v šolah o tem ni nobenega pouka. Zato vidim potencial sadovnjaka drugje: to ni prostor za pridelavo, ampak prostor za vzgojo, prostor za kulturno vzgojo. Ker danes je težko najti prostor, ki ni namenjen izključno pridelavi. Včasih pa drevesa niso bila pomembna le za pridelek – bila so namenjena “pokrajinski arhitekturi”, čeprav so bila kmečka stvar. Ta drevesa so bila lepa in velika; delala so senco, spomladi cvetela in potem še rodila. Drevo ni bilo industrijska rastlina, ampak je vezano na okolje, ki te obdaja. Sadno drevo seveda lahko posadiš z dekorativnim namenom – poglej samo Japonce, ki kaki uporabljajo pretežno za dekorativne namene. Ali pa fige in oljke in češnje. Ponovno Japonci: Oni sadijo tiste svoje sorte češnj, ki imajo zelo lepe cvetove in tisti cvetovi cvetijo samo en teden in zaradi tega jih tako zelo cenijo. Imajo celo kulturo sakure.

Po koroni sem ugotovil, da se nima smisla več ukvarjati z agrarno platjo projekta. Prej sem delal žganje, marmelade, sušil sadje – da bi ljudem lahko nekaj prodal. Potem pa sem videl, da veliko otrok sploh ne ve, kako izgleda drevo češnje. In tako je sadovnjak dobil novo funkcijo.

Mislim, da so ljudje v okolici veseli, ko vidijo, da v sadovnjak prihajajo ljudje. Ne vem pa, če razumejo, kako pomemben je ta sadovnjak za identiteto in promocijo kraja. Kar se je zgodilo v Brdih, je to, da so se – za razliko od italijanske strani, kjer so sadovnjake že v 70-ih in 80-ih letih uničili zaradi monokulture trte – v slovenskih Brdih ohranili vse do 2000-ih. Razlog so bile zadruge: močna zadruga je odkupovala grozdje, zasebnikov še ni bilo toliko, zato so ljudje grozdje prodajali zadrugi, za doma pa so obdržali sadje. Ko pa je vino postalo edini vir bogastva, se je večina sadjarjev preusmerila v vinogradništvo, sadovnjaki pa so šli v pozabo. Danes je, recimo, zelo težko dobiti nekoga, ki bi ti prodal češpe. Ko sem bil otrok, jih nihče ni maral – češp je bilo ogromno, padale so na tla in nihče ni vedel, kaj z njimi. Delali so seveda žganje. Zdaj pa, če jih hočeš za marmelado, jih boš drago plačal in težko boš našel koga, ki bi ti jih prodal, ker jih imajo vsi le še zase: za marmelado ali za žganje. Ni več tistega obilja, ker ni več dreves. Vsako leto jih je manj, pridelovalcev je manj, novih pa skoraj ni. Tudi če posadiš, je treba dolgo čakati. Del sadovnjaka, ki smo ga zasadili leta 2018, je šele letos začel roditi – nekaj kilogramov. A da bi imel pridelek za prodajo, je treba čakati vsaj petnajst let, mogoče eno celo generacijo.

Okolje je zato danes zelo kompleksno. Sadjarstvo je bilo nekoč ključen del identitete teh krajev, kmečkega okolja v najboljšem smislu. A hkrati je bilo zapostavljeno, tudi s strani institucij. Na trgu sadje nima iste vrednosti, kot jo ima vino. In vino je sadjarstvo preprosto izrinilo. 

Dora: Kako se ta del tvojega življenja združuje s tvojim profesionalnim delom? Kje je kompromis med lepoto in užitkom, ki ju najdeš v sadovnjaku, ter odgovornostmi in pričakovanji, ki jih prinaša filmsko delo?

Gregor: Do korone tega sploh nisem mešal. Bilo mi je všeč, da moje sadjarsko delo nima nobene povezave s filmom. Nisem si znal predstavljati, kako bi tako naravno stvar prenesel na film. Zdelo se mi je dovolj, da obstajata knjiga in sadovnjak – filma pa ni bilo treba. Vsi so mi govorili, naj naredim dokumentarec, jaz pa sem čutil, da knjiga že zajame bistvo.

Potem pa smo po Zgodbah iz kostanjevih gozdov ostali brez denarja in smo prijavili en kratki dokumentarni film. Iz tega je nastal film Common Pear / Navadna hruška. Vmes je bila korona in istočasno so izbruhnili požari na Krasu. Z Marino Gumzi sva začela razmišljati o nečem bolj eksperimentalnem, hibridnem – in tako se je v film prikradla prihodnost. To je bil poskus pokazati, da sadovnjak ni le dokumentacija, temveč nekaj širšega.

Skozi ta proces se mi je izkristaliziralo, kaj bi s to temo sploh lahko naredil v filmu. In zdaj pripravljamo celovečerec, ki pa ne bo dokumentaren. Zdi se mi zanimivo začeti s perspektive nekoga, ki o tem ne ve ničesar. Večina ljudi danes živi v mestih in do tega nima nobenega odnosa. Težko jim je razložiti, ker jim je vse to abstraktno, akademsko. Meni pa se ne zdi, da je tako abstraktno. V osnovi je bilo to, kar sem jaz raziskoval, zelo

ljudsko. Ne samo, da je bilo zelo ljudsko – bilo je zelo naravno. Ko enkrat začneš delati s sadjem, te narava potegne vase in zelo težko iztopiš.

Zato mislim, da bodo ljudje šele kasneje spoznali, kako dragocena so ta okolja – morda že prepozno, ko bodo divja, nekultivirana, manj prijetna. Obstaja velika razlika med gozdom in vrtom. Vrt in sadovnjak sta sooblikovana s človekom, gozd pa je divjina. In ni naključje, da so ljudje dele gozdov vedno poskušali narediti bolj domačne.

Presenetilo me je, da sadje ni le ekonomska stvar, kot ljudje pogosto mislijo. V resnici je ustvarjalo kulturne vrednote: domišljijo, opazovanje, predstavljanje. Sadje je kultiviralo ljudi, tako kot so ljudje kultivirali sadje – na načine, za katere se niti ne zavedajo. Daleč od tega, da bi bilo nekaj, kar prinaša dobiček. Povezano je z znanjem, ki se ga pridobi naravno, mimogrede, ne da bi se sploh zavedal, koliko stvari si posrkal vase.

V Belgiji deluje organizacija Boomgaardenstichting, državna firma, ki odkupuje sadovnjake s starimi, pomembnimi drevesi od kmetovalcev, ki jih ne morejo več obdelovati. Namen je ohraniti drevesa, ker so pomembna za krajino. To je bilo tudi zame odkritje, ker točno to sem opazil tukaj: stare hruške, velike in lepe češnje je vse težje najti. Pri nas jih skoraj ni več. Ta drevesa bi morala biti spomeniki – imajo enako vrednost kot cerkve, ker so kreirala krajino teh krajev. Če ohraniš cerkev, a požagaš vsa drevesa, izgubiš del krajine; gozd zraste, a krajina in njena zgodba sta izgubljena.

Drevesa govorijo o kulturi, o tradiciji neke kulture in o tem, kako je ta kultura preživela v tem prostoru. Tako kot so kostanji pomembni za Benečijo, so hruške moštarce pomembne za Benečijo, češnje pa za Brda. A žal se o tem ne razmišlja na ta način.

Dora: Katero je tvoje najljubše sadje v sadovnjaku?

Gregor: Ko imaš toliko različnih sort, je zelo težko izbrati eno, ne da bi naredil krivico drugim. Vem pa, katero mi je v vsaki sezoni najljubše. Včasih so dobro vedeli, da je bilo sadje namenjeno predvsem za predelavo. Ni bilo mišljeno, da ga boš jedel. Recimo hruške pituralke – surove res niso dobre, ampak so jih kuhali, pekli, vlagali.

Ne bom nikoli pozabil, ko sem bil pri gospodu Brunu, ki mi je o sadju ogromno povedal. Bilo je konec novembra in mi je ponudil pituralke, pripravljene na tradicionalen način: kuhane v mešanici pol vode, pol vina. Ko so se omehčale, jih je vzel ven, tekočini dodal žlico sladkorja in klinčke. To je kuhal, dokler se ni zgostilo, potem pa dal hruške nazaj v ta sirup. V bistvu so se karamelizirale v vinu, začimbah in lastnem soku. To ješ toplo in se kar stopi v ustih – bilo je res dobro. Ko pa sem poskusil iste hruške neposredno iz kleti, jih sploh nisem mogel ugrizniti, tako trde so bile. Pituralka je sadje za predelavo. V Benečiji so jo imenovali farca, Italijani pa pettorali.

Potem je tukaj še hruška vahtenca, značilna za Soško dolino. Ime je dobila, ker so jo obirali okoli prvega novembra, ob prazniku vseh svetih, vahtih. Vahtenca je rumenkasta in za razliko od pituralk s časom – okrog februarja – postane tudi dobra za jesti. Podobna po lastnostih je jablana trdoleska, verjetno najbolj trpežna jablana sploh, zelo podobna tisti, ki jo v Emiliji Romanji imenujejo Durelo mantovano oziroma Rosa inpietra. Ko jo obereš, je zelena in trda kot kamen, ptiči je ne jedo. Če jo shraniš v vlažno klet, postane šele januarja ali februarja rumena, mehka in predvsem neverjetno aromatična – okus je celo premočan, a res poseben.

To so zimske sorte. Če pa pomislim na poletno sadje, so gotovo marelice. Flokar je odličen, a obstaja še ena, še boljša – bela pašta. To je čudovita sorta, svetla, zelo nežna. Nikoli se ni prodajala, ker če jo samo primeš, se na njej poznajo odtisti tvojih rok. Je svetla in delikatna ter ima okus in vonj po vrtnicah.

Potem so tu še češnje. Meni so dobre, ker so prve v sezoni, niso pa tako aromatične kot drugo sadje. Zelo cenim poletne hruške, recimo perifige, pa še bolj fermentinko. Če jo pobereš tik pred zrelostjo in pustiš nekaj dni dozoreti doma, postane zlato rumena, z okusom po medu. Res izvrstna.

En sadež, ki sicer ni naš, ampak me je prevzel, je stara italijanska sorta sliv, ki je postala priljubljena v Franciji – Regina Claudia, oziroma po francosko Reine-Claude. Zelenkasta sliva, muhasto drevo – eno leto rodi več, drugo manj. Če pa jo poskusiš ob pravem trenutku, je po mojem mnenju eno najboljših sadežev sploh. Najboljše so tiste, ki rastejo na sončni strani in so še malo čvrste. Takrat je okus res neverjeten. A na istem drevesu je mogoče samo tretjina sadežev takih, ostali so pa sladki, a brez tiste posebne arome. Tako je, ko imaš velika drevesa – niso vsa enako dobra. Tako da se moraš naučiti, kje so tiste, ki so za pojesti, in kje so tiste za skuhati marmelado. Z enim samim drevesom imaš lahko polno dela.

Ampak to so zagotovo sadeži, ki so mi najbolj všeč.